Tatjana Malec
LJUBEZEN
Bila je sobota. Navaden običajen dan.
Kot strela z jasnega je udaril vame princip
zadostnega razloga, da se me je loteval
obup in da me je minevalo veselje.
Odložila sem svojo popotnico - ljubezen.
Spravila sem jo pod prozorno steklo,
z izbrušenimi površinami in opazovala
to čisto čustvo kako se lesketa.
Pod steklom sem videla najboljši del sebe.
Po lepoti in zanosu se mi je zdela
najlepša umetnina narave, ki seva
pod občutljivo glazuro kot nekakšno
tiho glasbilo večnosti, brez oblike.
Nisem vedela, da obstajam po delih
in da je to najlepši del mene.
Tako nedostopno lepa se mi je zdela,
da sem jo klicala nazaj v duševno stanje,
prosila sem jo, naj se zmehča in vstopi
nazaj v moje srce. Prazno in okrnjeno
sem se čutila, da sem doživljala
nekakšen strah in vznemirjenost
v votlosti prostora, ki se je širil v meni.
Obljubila sem ji, da ji bom pričarala
še veliko ugodja, presenečenj in veselja
in da naj me ne oropa tiste dragocene
radosti, da je ne bi mogla več obuditi
v sebi in da ne bi mogla več ljubiti.
Gledala sem jo v njeni popolnosti.
Tako samosvoja se mi je zdela.
Kazala sem ji roke in jo vabila k sebi,
a ona je le nepremično žarela, vsa magična.
Bila je sterilna, a dišeča kot vonj jasmina.
Neponovljiva impresija duha je bila,
ta moja lastnost pod stekleno površno
in jaz sem se počasi dokopala
do čistega pojma izgubljenega časa,
ko sem še z vsem žarom ljubila.
Odsev izpod stekla mi je dajal razumeti,
da je ona v meni, takrat, ko mene ni.
Ko sem, se pa skrije pod steklo in žari
kot najmočnejše vezivo vsega kar je.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 