Z očetom sva se dobro razumela. Predvsem mi je bilo všeč, da mi ni skušal polniti glave s krščanskimi nazori. Razgledanemu in načitanemu človeku je bilo jasno, da pri brezbožniku, kot sem sam, kaj prida ne bi opravil. Teoloških tem sva se torej izogibala in raje govorila o glasbi, filmih in si včasih skupaj tudi pogledala kako kriminalko.
Ob prizorih golote sem ga s strani opazoval in upal, da se ne bo pričel križati, saj bi to izzvalo smeh, ki bi ga težko krotil.
Prizori nasilja ga niso ganili. Tudi knjige iz katerih je črpal zgodbe za svoje ovčice so ga bile vse polne.
Kasneje sem izvedel, da se srečuje z učiteljico glasbe in da ne razpravljata o Schubertu ali Rachmaninovu in greši vsaj toliko kot njegovi farani in mnogo več kot mu to dovoljuje njegov direktor uprave.
Pri njem sem bil po nekem nenavadnem dogovoru med občino in koprsko župnijo na stanovanju in sem imel v zgornjem nadstropju župnišča veliko sobo z zakonsko posteljo, nad njo je bilo razpelo, sin božji pa je z desnim očesom bedel nad kopalnico, z levim pa nad veliko teraso.
Res vse vidi.
Do zavoda v katerem sem služil vojaški rok- civilno, sem imel deset minut zmerne hoje, kar bi pomenilo, da bi kdo drug potreboval vsaj petnajst minut, saj mi je takrat pojem 'zmerno' delal nemalo preglavic.
Pil in kadil sem zmerno. Se pravi vsak dan, tri do štiri, pet piv, petino zavoja tobaka in gram trave. Da se dogodkov spomnim je bržkone čudež.
Zjutraj sem vstal ob pol sedmih, se oprhal, nag zvil engha mičkengha, se oblekel in odšel v boj. Vojaška terminologija.
Vesna, mati dveh otrok, stara osemindvajset let, vranje črnih las, temnih oči, prikupnega obraza in najbolj belih zob, kar sem jih kdaj videl, poročena z nekim kmetavzom, drugače pa begunka s Hrvaške, ki je govorila bolje slovensko od cele vasi, me je že čakala pred kopalnico.
Z nasmehom. Moja raztresena pojava in grm las na glavi jo je vedno spravil v smeh.
»Pridi, alo, greva.«
»Ja, ja Vesna, saj ne bodo nikamor šli.«
Bil je čas za bujenje varovancev in deljenja zobnih ščetk tistim, ki so jih tako radi založili ali pa preprosto izgubili. Potem je bila taktika takšna, da so bile ščetke v kopalnici in sva z Vesno vsakemu posebej izročila njegovo, mu jo namazala z zobno kremo in počakala, da si jih je res umil. Kolikor si jih pač je.
Prišla sva do polovice sob na oddelku.
» Ma sem pozabila od Stanke ščetko. Bejži če ponjo, daj…«
Šel sem do kopalnice, odklenil vrata s ključem, ki mi ga je dala in vstopil. Z eno nogo. V njej sta bili že glavna sestra in ena od varovank. Sestra v rokavicah, gospa z downovim sindromom pa v banji po kateri se je prekopicevala kot stokilski tolst mrož. S to razliko, da bi mrožka še slikal, sliko pa poslal National Geographicu. Mrož v Banji. Nje pa nisem hotel motiti pri kopanju.
Priprl sem vrata, toliko da je bila reža zadosti velika, da sem skoznjo poslal stavek:« A mi date prosim od Stanke ščetko…?«
»Si jo lahko tudi sam vzameš!« me je nahrulila.
»Ne bom noter hodil, če jo kopate!«
»Ma vzemi si jo, kej te brigha!«
»Mi jo boste dali ali ne?«
»NE!«
Zaprl sem vrata, zaklenil in se vrnil na oddelek.
Brez ščetke. S podobo kosmatih podpazduh in ogromnimi visečimi joški, ter kepo dlak pod trebuhom za vedno vtisnjeno v moj spomin! Bem ti !
»Daj Stanki ščetko!«
»Nimam je. »
»Kako nimaš?
Povedal sem ji kaj se je zgodilo in da nisem hotel noter. Iskreno. Malo zaradi kopalke,
nekaj pa tudi zaradi sebe. Če bi šel pa miže, bi mi še spodrsnilo in bi se znašel v banji z njo. Prejoj!
Po ščetko je skočila Vesna.
Naslednje jutro po ščetkanju zob in zajtrku, na vsakodnevnem raportu v pisarni vodje delovne terapije, je poleg tega, da je Marjan zopet namahal Ludvika, da je
Zlato spet plezal čez ograjo in še nekaj reči, ki so se zgodile prejšnji dan prišlo na vrsto tudi najino nesoglasje z glavno sestro.
»Kej je blo Majda?« je vprašal direktor.
Ona je razložila, da sem na vsak način hotel od nje, da naj mi prinese ščetko in da sem potrpežljivo čakal med vrati in da se nisem hotel niti ganiti.
Še sam sem si ustvaril sliko kako sloneč na podboj vrat pošiljam gospo, ki bi mi bila lahko mati, po opravilih, ki nikakor ne pritičejo nekomu na njenem položaju. Pozabila pa je omeniti eno, a zelo pomembno stvar.
»Če kopate varovanko, se mi ne zdi prav, da jaz kot vojak na civilnem sl…«
Takrat pa je zadonelo:"Pa saj jim je vseeno če jih kdo vidi!"
Krasno.
S tem mi je prihranila pojasnilo, da meni ni vseeno, če koga vidim in mojo razlago nehote speljala v malce drugačno smer.
Babnica je kar pihala, tako jo je moja predrznost vrgla s tira. Kar je sledilo jo je pa zabrisalo še v hiše ob progi, s tem da se je vnela še lokomotiva in prvi trije vagoni…
Njeno kričanje je tudi mene prignalo do spremembe tona:« Če jim je pa vseeno, jih pa lahko zunaj na dvorišču natremo z žajfo in splaknemo s štrajfiksom! Se ne boste z vsakim posebej ubadal!«
Direktor je zakašljal v pest, ostali so se grizli v jezike, ona pa me je gledala kot fašista.
Nikoli več nisva nkar spregovorila.
Popoldne sem sedel na klopci v parku, kadil in gledal dol na spodnje dvorišče ter si predstavljal prizor, ki sem ga na raportu začrtal. Grozljivka.
Medtem je prisedla Vesna, mi šla z roko med štrene na glavi in me rahlo počohala kot psička, ki je ravno oblajal zoprno sosedo.
»Ma kej ti je, da se ghreš bost szi njo? Si šutast?«
»Raje mi povej, kdaj mi misliš kitke naredit.«
»Jutro,na plesnih, ku ne bojo vsi to. Ma si jih woperi in počeši! Ma kaku jh razčesavaš?«
Spet mi je šla z roko v lase, preveriti strukturo, kakopak, nič osebnega ali celo kaj boljš… hujšega.
»Težko Vesna, težko.«