Buzdovan

Dih zastane celemu moštvu v gostilni, ko v njo vstopi Buzdovan, visok, črn, močan mož, po poklicu izterjevalec za glavnega mafijca Borisa. Njegov pogled odseva nepopustljivost in jezo, s katerima hodi od gostilne do gostilne in pobira varščino, nekateri ji pravijo »reket«. V zameno jim nudi varnost pred samim seboj, da se slučajno ne bi spozabil in začel razbijati po gostilni. Buzdovan si kar sam postreže točeno pivo in čaka na lastnika Toneta, kateri čez nekaj časa stopi v gostilno, s kislim obrazom in očmi, ki odštevajo svoj zaslužen denar. Buzdovanu se nasmeh razleze čez cel obraz, kajti ve da vedno pride do svojega izterjanega, umazanega denarja.

V mestu se mu veliko ljudi klanja, nekateri iz strahu, drugi pa res iz spoštovanja. Slednji ga cenijo po svoji iznajdljivosti prisiliti denar drugih, da zleti v njegovo denarnico. Ja, res se znajde, včeraj se je znašel nad starejšim gospodom, kateri ga ni pozdravil. Pa kaj bi ga sploh pozdravljal človek, ki že celo življenje živi od svojega poštenega dela, in da mu še himne poje, ko samozavestno in s pištolo za pasom stopa skozi ulice. Njegov razpoznavni znak je trenirka, ki jo je svoj čas nosil sam Bruce Lee, vsaj tako pravi slavni razbijač, ljubitelj kart in ženskih src. Ženske pravijo, da jim je všeč, ker je tako grob, pravi moški, pravijo, in od pravega moškega je skoraj vsaka pobegnila pretepena in ponižana, le njegova žena se ga še drži. Ne bi rekel, da imata bleščeč zakon. Ko jo pretepe, ji naslednji dan kupi nov parfum in obleko, pa še ličila, da si zakrije črnice. Njegova žena Ljubica je prav prijetna ženica, vzgojiteljica v vrtcu in otroci jo imajo zelo radi, celo Buzdovan se jim včasih pridruži na vrtu in jim razkazuje veščine karateja, vsi ga gledajo kot pravega Bruce Leeja, on pa se ponosno postavlja v svoji trenirki. Časa ima na pretek, saj v življenju še ni delal, razen ko se je prikazal in stegnil svoje velike prste in iz denarnice vzel delež.

Spet je petek zvečer, mladi in stari pa se počasi zbirajo v mestnih gostilnah, kjer podoživljajo trenutke, ki so se nabrali skozi cel teden. Po hrupu sodeč si imajo veliko za povedati, smeh pa kaže na vesele dogodke. V Tonetovi gostilni se vsi med seboj poznajo, nekateri so glavni igralci, venomer na prizorišču, drugi bolj stranski, pravijo jim tudi »vikendaši«, ker pridejo ven ob vikendih. V mestu se skoraj vsi med seboj poznajo, vsaj na videz. Skozi vrata vstopi nov obraz, moški srednjih let, z nahrbtnikom na ramenih. Ob njegovem prihodu se vsi zazrejo proti vratom in ga premerijo od nog do glave, on pa brezbrižno zakoraka proti šanku in naroči točeno pivo. Po nekaj sekundah tišine se vsi spet nazaj začnejo pogovarjati, nekateri spraševati, kdo in od kod se je prišlek vzel. Natakarica Tina mu postreže s pivom, katerega začne piti prav počasi, kot bi imel denarja le za enega.
Že naslednji trenutek v gostilno vstopi znan obraz. Ta večer je malo pozen. Na njegovem telesu so vidne sledi treninga, njegov tatu pesti pa izraža borbeno stanje zavesti. Ponosno, počasi pristopi k šanku ter samo z mežikom desnega očesa naroči točeno pivo. Stopi k prišleku ter ga začne pozorno gledati. Obraz mu ni od nikoder poznan, a ga vseeno nagovori z: »A se midva od nekod poznava?« Neznanec se obrne in mu odgovori: «Ne, tu sem prvič, drugje se pa še nisva srečala.« Buzdovan se razgleduje po gostilni in opazuje pozdravljajoče obraze, nekatere uprte v tla, druge pa z nezanimanjem za njegovo pojavo. Tiste še posebno rad pogleda z zastrašujočim občutkom. Tina pozorno čaka na trenutek, ko bo zahteval denar, ki ji ga je Tone pripravil zanj. »Mala, daj denar«, Buzdovan končno in zdolgočaseno nagovori Tino, ta pa mu ponudi z elastiko povit sveženj denarja. Njegovi prsti so vajeni štetja in skozi denar zletijo hitro in spretno. Proti koncu štetja se mu čelo še bolj naguba in ves namrščen ugotovi, da je nekaj denarja premalo. Tisti trenutek v gostilno stopi Ljubica, njegova žena, ki mu s prestrašenim glasom pove, da naj pride k slavnostni večerji ob obletnici njune poroke, on pa se naglo obrne k njej in zamahne. Udarec z roko prestreže prišlek, ki mu še z naslednjimi hitrimi potezami zloži na tla, brez pretiranega truda in brez bolečin na Buzdovanovem telesu. Obiskovalci gostilne bi potrebovali počasen posnetek, da bi lahko dojeli celotno akcijo.

Buzdovan je nekaj časa ležal na tleh in svoj zbiti ego sestavljal po koščkih. In tudi tisto kar je uspel sestaviti, mu ni bilo všeč. Žena ga je poskušala potolažiti, a ji ni pustil. Ves osramočen in ponižen je odkorakal iz gostilne, celo njegova prej bleščeča trenerka j zbledela. Prišlek po imenu Martin je pobral svoje stvari in odkorakal ven iz gostilne rekoč:«Mislil sem, da sem pomiril svojega duha, in da se mi ne bo potrebno več ubadati z nasiljem. Mislim, da se ne vrnem več. Vi, ljudje tega lepega mesteca, pa lahko zaustavite nasilje že s tem, da se mu ne klanjate.«

Je Buzdovan nabasal na Chuck Norissa al na bivšega specialca, ki se sedaj spreobrnjen odpravlja živet na gorsko kmetijo gojit bio paradižnik?

Fletna zgodba. Buzdovana prav živo vidim.

Robert Kostadinoski je napisal/a:

Je Buzdovan nabasal na Chuck Norissa al na bivšega specialca, ki se sedaj spreobrnjen odpravlja živet na gorsko kmetijo gojit bio paradižnik?

Fletna zgodba. Buzdovana prav živo vidim.

Hahahha, Robert, to si dobr povedal. Ja, prav lahk bi bil slovenski Chuck i Norris. No ja, konec je res malo prehitro zaključen, al pa celo klišejsko instanten, ampak tko je naneslo v moji glavi, tud lahko z bio paradajzam.

hvala za začinjen komentar, paše zravn

Začinjen? Morda le trohico posoljen...

še malo moje vegete: Buzdovanovkolkčeš..

Ja, maš prav Tea, res, svet je barvast.

lep pozdrav