Na peklenskem vrancu,
z vitezom tišine,
prikazen gor
na strmem klancu,
z obrazom v siju mesečine,
opazuje iz višine
Pošastno črno krilo
zdaj razpira,
hropeče nemo v noči,
ko Srce umira
Bela pena, krvaveče prana,
iz nozdrvi priteče
Na prsih sveža rana
vranca k tlom povleče
Neslišno padeta v tandemu,
vitez in tišina,
kot v rekviemu
se dotakne ju sivina
Na obzorju Senca
v žarenje se preliva,
plašč pošasti
zubelj plameneč prekriva
Žarek jutra briše
nočno bojno polje,
mi Tvoj obraz nariše
mimo svoje volje
Tiho spiš ob meni,
dan počasi se zasvita,
tako lepo mi je ob Tebi,
sva s krilom Angela pokrita ...
gabriel stormer
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
