Veseli dan

Na travniku se kapljice bleščijo, njegovi prebivalci si umivajo svoje male nožice in se dričajo po listih. Toboganov je veliko in veselja tudi. Kdo bo čim hitreje skočil v kapljico in se z njo zapeljal ter na koncu poletel, mehko pristal, si zatem drugo kapljico izbral. Igrivosti ni konca in malim prijateljem ne manjka domišljije. Muren meče kobilici kapljice, ki jih ta lovi s svojimi tipalkami ter naprej podaja pikapolonici, ta pa naprej hrošču. Igra se tako nadaljuje in veselje z njim dokler sonce ne stopi kapljic.

Danes je zelo vroče in male živali se kmalu preselijo v bližnji gozd, v senco, blizu potoka, k vodi, da se v njej lahko hladijo in zopet z njo igrajo. Potoka si ne morejo podajati, ker je prevelik, lahko pa se vozijo po njem na trskah in lubju. Vsak si izbere svoj čoln in tako veselo veslajo po njem. Tok v tem letnem času ni močan, a vseeno morajo biti pazljivi, da ne zaidejo preko ograde iz vej, ki so se nabrale ob deževju. Tam bobri nanašajo tudi svoje veje, da si tako lahko naredijo majhno jezero ter se potapljajo. K potoku pridejo tudi srne, ki se odžejajo po paši na travniku. Tudi njim je vroče, da bi si najraje slekle kožuh, vendar ga rabijo za zimo. Ob vsem tem direndaju žabe ustvarjajo veselo glasbo, črički še zraven dodajo svoj glasbeni talent. Od daleč lisica opazuje zbrano druščino, a se ji v tej vročini še loviti ne da, in dobro je tako, kajti drugače bi se vsi razbežali vsak na svoj konec gozda. Male travniške žuželke so prav vesele, da tudi lahko zajahajo srne, se najejo bolh ali se dričajo po hrbtih spolzkih žab, bobri pa si veselo brusijo svoje zobe ob lesu. In kakšni tesarji so bobri, žuželkam so naredili splav, da se jih notri lahko več vozi, za krmilo pa uporabljajo smrekovo vejico. Nekdo se je celo spomnil tunela iz votlih trsk in vsi so mu pomagali pri gradnji. Po njem bodo lahko prišli pod vodo iz ene strani potoka na drugo.

Za poskus noter pošljejo pikapolonico, ta ima baje največ sreče. In ta sreča ji tudi tokrat ne obrne hrbta, pokaže ji vesel, nasmejan obraz, da so ga vesele tudi ostale žuželke, bobri pa od sreče kažejo svoje bele zobe. Proti večeru se živali počasi odpravijo nazaj na travnik, le bobri ostanejo na svojem plavajočem domu. Travnik počasi dobiva škrlatne barve od zahajajočega sonca. Travniške bilke počasi zadihajo s polnimi cvetovi, kajti čez dan se kar malo upognejo in skrijejo svoje obraze, da ne bi preveč porjavele. Zelena se jim že od nekdaj najbolj poda. V daljavi že sonce zahaja in tako zgleda kot bi ga zemlja hotela pojesti, a ona ima v sebi že dovolj toplote, tako da bi nam bilo v noge prevroče. Zemlja ni pojedla sonca, le umaknilo se je na drugo stran in drugim začelo greti življenja, tu pa je počasi čas za spanec in lepe sanje. Zvezde se počasi prižigajo, ena za drugo. Nebo je polno malih lučk, na travniku so te že ugasnile, pa lahko noč.