In ko vse se zdi...

In ko vse se zdi,
da ptički pojo z namenom,
da je sončen dan preprosto lep
in bo jutri spet tu.
In ko vse se zdi,
da so dnevi prijetni,
lepo preživeti…
da živim življenje,
kot je bilo nekoč vklesano
v kamen življenj…
Ravno takrat,
kdove zakaj…
ravno takrat
te sesuje tvoje življenje samo.
Brez opozorila,
brez pravil,
brez delčka topline,
le z rezilom,
nabrušenim ob prav
tisti kamen zgoraj.

Nisem ostala sama.
Sam ostal boš ti.

Niti pregovori več ne drže…
''Uživaj vsak dan, kot da bi bil zadnji'', pravijo.
Kako?
Morda je ta dan prav danes.

Le razmišljam lahko...

Kdo te bo poljubil za lahko noč?
Kdo se bo smejal s teboj?
Kdo te bo poslušal ob jutranji kavi?
Kdo bo hodil s teboj?
Kdo bo lovil metulje na cvetočem travniku?
Kdo bo poiskal največ zvezd neba?
Kdo živel bo mojo srečo, ko bom jaz odšla?

Komu boš šepetal besede?
Komu risal boš nasmeh?
Koga čakal boš, da vrata bo odprl,
koga, da s tabo v najin svet bi zrl?