PREVEČ SONCA JE V MENI

Sediva na hotelski terasi,
pisani javorjevi listi dokončno
prepustijo letošnje poletje spominom:
grenka vroča čokolada.

Maja ni nikoli zagorela.
Njena polt je zmeraj bleda.
Ob pripekah
sem jo videval pod limonovci.
Sčasoma sem se privadil
tem prividom.

Zadnji večerni žarki
ji dražijo oči.
Morda od tod
danes drugačen lesk v njih.
A ni pomembno,
PREVEČ SONCA JE V MENI.
Počutim se, kot bi čas odmrznil led s šip
in bi dovolil toploti
zbuditi najin zapuščeni vrt.

Spreletava me strah,
da spet ni resnična.
Da je le nova ukana.
Potem se med premeščanjem
mimogrede dotakne moje noge.
Vznemirjen upam, da si ne domišljam preveč.

Povabi me na predstavitev čez nekaj minut,
lahko bi bil zelo uspešen pri tem delu.
Takrat ugasne vsa toplota in sonce in zanos.
Maya, tvoja obzorja so neizmerna!

Ko pridem domov, se pošteno zadenem
in se vrnem nazaj v svoj varni svet.

poskušam brati kot zgodbo enega trenutka, na koncu me prešine.. časovnost ni omejena. dokončnost pobegne skozi line na prosto, tam pa nima kaj početi.
lepa.
pa le zato, ker je žalostna, ali ker si mislim, da sonca nikoli ne more biti preveč? ne vem.

Tea, hvala za komentar. Tvoje gledanje je zanimivo, predvsem pa priznam, da je v pravi smeri. Pričujoča pesem je del cikla o Maji, ki sega kar konkretno v preteklost in hkrati zajema prihodnost. Na trenutke se pojavlja kot maya (privid), s čimer zaseje dvome o svoji resničnosti nasploh.
Niso pa vse tako žalostne, kot je tale. Predvsem začetek zgodbe je izredno svetel.

joj, kako znajo res začetki narediti en tak potresni sunek.. ja.
a kaj, ko se potem pričnemo cunamijat..

p.s.
ne zameri, maya ni privid. je le koprena, torej meja med konkretnim in abstraktom.

lahko prosim še kaj več razlage o mayi? Bom hvaležen.

mislim, da je kar nekaj za najti na internetu. upam vsaj.
lepo te pozdravljam!