Kaj hočem....

Kot megla zimska visoko v hribih,
je moja duša
ujeta v mogočno krošnjo
starega hrasta,
v kateri že njena počiva,
sama…. v družbi viharjev;

komaj da se še premikam iz dneva v dan,
bežim, da sebe ulovim, ali njo?

Še sam ne vem, kaj bi, kaj hočem,
samo, da grem….bežim, da nisem sam, da nas je čim več,
enakih,
ki se lovimo za vsako bilko življenja,
ne da bi se pri tem uzrli na starosto gozda,
njegovo senco, jo občutili na vročih telesih,
še manj, da bi vedeli za njo,
njo, ki je ni več ,
a jaz jo vseeno ljubim,
mislim, da ni greh ljubiti tako lepoto.