Sonce v daljavi sije in greje gorato pokrajino iznad planine, ki se razprostira okoli globoke soteske, v kateri se vije gorska rečica. Jan se zazre v sotesko pod njim in proti hribom nasproti planine. Zamišljen in sproščen sedi ob koči na planini, ki je prazna. V svoji domišljiji si pričara slike pastirskega življenja in podobe ljudi. Že nekaj časa Jan išče navdih za pisanje nove knjige, pastirsko življenje pa se mu že od nekdaj zdi zelo zanimivo in privlačno. Sam je že delal na planini za časa študija novinarstva. Takrat je občutil sproščenost ljudi na planini, povezanost z naravo in naravni ritem. Joža, takratni pastir, ga je naučil vsega, kar v tem poslu obstaja, tudi delati pastirsko malico, ki ji pravijo »masunek«, jed iz prepražene smetane ter masla. Pri svojem obujanju spominov na študentske dni na planini in razmišljanju o hrani tudi sam postane lačen in iz nahrbtnika privleče glavno nagrado današnjega dne, domačo salamo, domač kruh ter steklenico domačega jabolčnega soka. V družbi teh dobrot tete Ivanke sedi izpred koče, opazuje konje, ki se pasejo in počasi prazni zalogo hrane. V tistem trenutku se izza koče prikaže star možakar, košatih las in brkov, z leseno pastirsko palico v roki in torbo oprtano okoli ramena. »Dober dan«, ga Jan vljudno pozdravi, možakar pa mu odzdravi z, »Bog dej«. »Ime mi je Tona in tam malo višje, izza tistega roba gozda živim in pasem ovce ter pridelujem sir«, se mu predstavi prijazen možakar in mu ponudi domač sir. »Jaz sem Jan in potikam se po tej lepi planini in obujam spomine na študentske dni, ko sem še sam delal na planini, ne tej, tisti tam čez tisto goro«, mu odgovori Jan, ko s prstom pokaže na tisto smer, ter ga še vpraša, če je koča prazna. »Koča sameva od časa, ko je pastir Jaka odšel v svet iskati svojo srečo. Zelo dobro sva se razumela in veliko sem mu pomagal, ko je prišel na planino. Bil je poln zanosa in veselja do dela ter življenja samega. Tako kot sem jaz njega učil sirarske obrti in pašništva, me je on učil igranja kitare, o kateri sem sanjal že od otroštva. Tako mi je odprl svet glasbe in kitare ter uresničil sanje iz otroštva. V svet je odšel, ker se je zaljubil v Uršo, mlado dekle, hčer župana mesteca ob vznožju planine. Tisti dan, ko je Jaka zapustil planino, sem bil v mestu. Ko sem prišel nazaj, so bila vrata na stežaj odprta kot bi nekoga pričakoval, a koča je bila prazna. Deževalo je kot iz škafa, tako da tudi ptiči niso mogli letati, voda v soteski pa je zelo narasla ter zalila spodnjo pot«, mu je s solznimi očmi Tona začel pripovedovati zgodbo ter nadaljeval.
Preden je Jaka prišel na planino, je bil potujoči glasbenik. Že v zgodnji mladosti je zbežal od doma, ker je bil oče pijanec in ga ni pozabil pretepsti, ko je prišel domov pijan, če ga je le našel, njegova mati pa je umrla pri porodu. Pridružil se je ciganski glasbeni skupini, ki se je selila od mesta do mesta po celi Evropi in Ameriki. Igral je na kitaro, tako spretno in z občutkom, da je spravil pokonci vse občinstvo, tako staro kot mlado. No, ne samo on sam, tudi njegovi soigralci, ki so ga sprejeli medse. Klicali so ga »beli cigan«, ker je znal tako dobro igrati kitaro brez not kot to počnejo cigani, znani po svojem posluhu. Vedno je rad zaigral tudi na kakšen tradicionalen inštrument dežele, kjer so igrali. V Rusiji je dostikrat zaigral na balalajko, star ruski inštrument na strune, večji od kitare, z daljšim vratom in debelejšim trupom. Na glasbenih popotovanjih so jih vedno dobro sprejeli, saj so bili poleg dobrih glasbenikov tudi zabavljači, vedno veseli, polni humorja, in tudi zaslužek je bil dober. Kljub dobremu zaslužku so bili dostikrat brez denarja, saj so radi uživali v razkošjih mestnih ulic, vendar hitro zaslužili in spet uživali in trošili, vedno radodarni do ljudi brez denarja. Niso znali varčevati, le Jaka je vedno dal nekaj denarja v takratno delavsko hranilnico. Že takrat je imel željo nekje se ustaliti, vendar ga je veselje do igranja, potovanja, spoznavanja novih ljudi, običajev in kultur vedno spravilo na zadnji vlak do mesta, kjer so igrali. Ko niso igrali, je živel pri svoji teti Luciji, ženski dobrega srca, ki ga je imela rada kot svojega sina, dala bi mu vse na svetu, a on tega ni hotel. Bil je vajen sam skrbeti zase. Včasih je le želel biti v njeni bližini, saj je bila edina njegova bližnja sorodnica. Za očeta je slišal, da je umrl od ciroze jeter, pokopan na drugi strani ograje pokopališča. Jaka mu je kasneje na pokopališču uredil grob. Pred nekaj leti se je Jaka odločil, da zapusti glasbeno skupino in si od privarčevanega denarja kupi kočo na planini iznad mesteca na obronkih teh lepih Belopeških alp in takrat je prikolovratil s svojo torbo in kitaro, da bo začel z novim, pastirskim življenjem, ki je bilo čisto drugačno od življenja glasbenika, trubadurja in obenem popotnika. V svoji močni želji ni imel pojma o sami obrti, zato sem mu priskočil na pomoč. Že takoj sva se dobro ujela v svojem pastirskem življenju. Za začetek sem mu prodal nekaj ovac, da je lahko začel z delom. Kasneje, ko je zaslužil s prodajo izdelkov, mi jih je vrnil. V večernih urah sva dostikrat igrala na kitaro. Bil je izredno potrpežljiv učitelj in vedno vesel. Govoril je, da mu je mir na planini odgovarjal. Vsako soboto je šel na tržnico prodajati svoje izdelke in še moje povrhu, saj sem mu zaupal. Meni mesto ni dišalo, zato sem se tja le redko odpravil. Jaka je poleti na tržnici spoznal mladenko prodornih oči in polnega življenja, ki je imela rada naravo in slikanje. Vsako soboto je šla na tržnico po nakupih. Večkrat se je ustavila pri Jakovi stojnici, kjer se je vedno nasmejala dobrosrčnemu pastirju ter kupila nekaj sira in kislega mleka. Do starega možakarja je gojila skrite simpatije. Bil ji je všeč, ker je bil vedno dobre volje in pripravljen na pogovor s komerkoli. Tudi njemu je bila pri srcu, ko jo je zagledal na tržnici kupovati njegov sir, vendar na začetku ni pomislil na ljubezen, in zgodila se je tisto poletje, ko je Urša prihajala na planino slikati prelepo pisano pokrajino, ki se razprostira nad sotesko.
Jaka je ravno takrat pasel svoje ovce, zvečer in ponoči pa je delal slastno skuto in sir. Mlado dekle je stalo na travniku, na stojalu je imela prislonjeno nedokončano sliko, v roki paleto z barvami in čopič, s katerim je natančno ter z občutkom nanašala barve na platno. V svojem početju je bila čisto osredotočena na delo, ki ji je predstavljalo užitek, saj se je to dalo opaziti iz kotičkov njenih nasmejanih ustnic in zadovoljnega obraza. Jaka je tisti čas prišel izza hriba s čredo svojih ovac. Že na daleč je opazil znano dekle in na ves glas pastirsko pozdravil. Zvok je odmeval po vsej soteski. Iz svoje torbe je vzel kos sira in kruha ter ji ga ponudil. »Zdaj še nisem lačna, vendar mi bo kasneje prav prišlo«, mu je z nasmehom odgovorila ter se naprej posvetila slikanju. Jaka je še nekaj časa stal ob njej ter opazoval njeno slikanje, še bolj pa mu je bil všeč pogled na človeka, ki tako neizmerno uživa v tem. »Če boš kaj potrebovala, me najdeš v koči ali okoli nje«, je potihoma dejal in se s svojo čredo ovac odpravil proti koči, ki je stala na robu planine, kjer se pokrajina strmo začenja spuščati proti soteski, iz katere se je doneče slišalo bučanje reke. Jaka se je posvetil opravilom okoli koče. Moral je nasekati drva, da bo zvečer toplo. Kljub temu, da je bilo poletje, je bilo kar mrzlo, saj že dolgo tod ne pomnijo toliko deževja in tako nizke temperature, še posebej ponoči. Ko je končal, se je že večerilo in moral je pripraviti mleko za kisanje. Urša je tisti čas ravno dokončala sliko in se počasi mislila odpraviti proti mestu. Do tam je bilo kar nekaj hoje in tudi luči ni imela. Prišla je do Jake in ga zaprosila za svetilko. »Imam samo eno«, lahko pa te pospremim do mesta in se vrnem nazaj«, ji je odgovoril z mirnim glasom, »lahko pa prespiš tukaj v koči, kjer je toplo in počakaš do jutra, za zraven pa s seboj odneseš hlebec sira, da ti ne bo treba hoditi na tržnico.« Urša se je odločila, da prespi na planini in se zjutraj vrne nazaj v dolino. Skrbelo jo je le, da njeni starši ne bi bili v skrbeh. Jaka ji je predlagal, da s pismom lahko opremi goloba in ga pošlje do mesta, skrbi ga le, če bo znal najti njene starše.
Bil je lep večer in ob tem času se je v mestnem gledališču odvijala predstava na prostem. Uršina starša sta uživala v prvi vrsti, kjer so sedeli mestni veljaki. Predstava je bila začinjena z veliko humorja, tako da je bilo med občinstvom veliko smeha in vedrega razpoloženja. Urša je napisala pismo staršem naj ne skrbijo, in da pride jutri domov. Golob je odletel proti mestu in že čez kratek čas se je le še medlo slišalo njegovo zamahovanje s krili. Zatem sta se pastir in mlado dekle spravila k večerji. Jaka je pripravil slastna jetrca, zraven pa sta srebala kislo mleko. Noč je bila jasna in nebo je bilo posuto z nešteto zvezdami, ki so se zdele bližje kot kdajkoli prej. Opazoval je njeno sliko in se čudil podobnosti slike s pokrajino, ki jo gleda vsak dan. »Zelo lepo slikaš«, ji je pritrdil ter še naprej opazoval zvezde. Nekaj časa sta sedela v tišini, ko je Urša rekla, da je utrujena in bi šla spat. Jaka ji je bil že prej pripravil posteljo, sam pa se je odločil spati na seniku. V tistem času je golob našel Uršina starša v mestnem gledališču ravno, ko se je predstava končala. Prepoznal je njenega očeta po vonju robca, prav istega je imela tudi Urša. Tako je pristal na očetovi rami, oče Pavel pa ga je začudeno pogledal, češ, kaj pa ti počneš tukaj. Na golobovi nogi je opazil privezan obroč, za obročem pa zataknjen listek s sporočilom. »Pavel, pusti mi prebrati sporočilo«, ga je mama Eva dregnila in mu vzela listek iz rok. »Ujel a me je noč in prespala bom na varnem. Vrnem se jutri. Podpis, Urša Jelenc.« Česa takega še nikoli nista doživela, da bi jima golob prinesel sporočilo. Eva je hotela napisati sporočilo Urši in ga poslati po letečem poštarju, vendar je bila prepozna, ker je že odletel nazaj na planino. Ko se je vrnil, sta Jaka in Urša že trdno spala, Jaka na seniku, Urša v koči. Noč je proti jutru počasi prehajala v dan in začeli so se oglašati že prvi divji petelini. Tod okoli jih je bilo resnično dosti. Tudi Jaka se je že prebudil in se odpravil v hlev po prvih opravkih. Moral je preveriti vzhajanje kislega mleka in pripraviti vse potrebno za pašo. Ko se je vrnil v kočo, je Urša še spala. Potihoma je začel pripravljati zajtrk. Ko je bil ta končan, jo je moral zbuditi, kajti jutranja sveža paša je zelo pomembna za mleko. Zbudil je Uršo, skupaj sta pozajtrkovala, potem pa sta se odpravila vsak v svojo smer, Urša v dolino, Jaka pa še malo višje, z ovcami na pašo. Obrisi dreves in vrhov so bili vedno svetlejši in izza nasproti stoječe gore se je prikazalo sonce. »Hvala ti za vse udobje«, se mu je ob robu gozda zahvalila Urša ter mu v zahvalo pustila sliko na okenski polici. »Oglasi se kaj na tržnici ob sobotah ali pa pridi slikati prelepo pokrajino tod okoli«, ji je v pozdrav rekel Jaka. »Saj sva blizu in sigurno se še vidiva«, mu je z nasmehom odgovorila Urša in se izgubila v gostem smrekovem gozdu. Jaka je še nekaj časa zrl za njo, kot bi jo še vedno videl. V njem so se začeli pretakati čudni občutki. Takih že dolgo časa ni doživljal in spomnil se je časov, ko so ga podobni občutki že bili prevzemali. V svoji preprosti glavi je začel tuhtati ali to mogoče pomeni, da je zaljubljen. Čas bo pokazal, si je mislil. Na poti v dolino so tudi Uršo spreletavali čudni, a vendarle prijetni občutki. Sama tega še ni doživela in niti ni bila čisto prepričana, vendar je občutila notranji občutek ljubezni do Jake. Ko je prišla domov se je zasanjana ulegla na posteljo in podoživljala slike pokrajine na planini, Jaka pa se je vrnil s paše in pustil ovce višje, da jih kasneje pride iskat, ko se dodobra napasejo. V roke je vzel sliko Urše in v mislih se mu je prikazala slika njenega mladega obraza s prodornimi modrimi očmi, katere so sijale kot dva majhna jezera sredi gora. Šele čez čas se je zavedel, da sanja podnevi, ob Uršini sliki, in misli na njo.
Urša je bila zelo priljubljeno dekle v mestu in je vedno rada pomagala starejšim in pomoči potrebnim ljudem v mestu. Večkrat je s prijateljico Ano zahajala v park, kjer je risala in pripravljala skice za svoje slike, Ana pa je izražala svoje občutke skozi svojo poezijo. Vedno sta to počeli na isti klopci zraven hrasta. Ob sobotah zvečer sta se dostikrat odpravili v lokalno gledališče ali v bližnje mesto. Šle sta kar peš in se na poti pomenkovali o dogodkih, ki so se zgodili čez teden. Ana je bila med tednom v internatu v glavnem mestu, kjer je obiskovala Srednjo veterinarsko šolo. Njen oče je imel doma veterinarsko ordinacijo. Bil je odločen in pošten mož, vedno prijazen do ljudi in vedno pripravljen pomagati. Ana je med počitnicami in ob vikendih pomagala očetu. Urša je obiskovala mestno gimnazijo. Bila je zelo nadarjena in nikoli ni želela izstopati na račun njenega očeta. Poleg slikanja je bila obdarjena tudi s skromnostjo in poštenostjo. Ko sta tokrat spet sedeli na klopci, je Urša začela pripovedovati Ani o Jaku in ljubezni do njega. Pripovedovala ji je o toplih občutkih bližine in miru ob tem človeku s pestrim življenjem, ki ga je imel za seboj.
Prišla je sobota in Jaka je spet prodajal svoje dobrote na tržnici. Zagledal je Uršo počasi se sprehajati skozi tržnico, sramežljivo je pogledovala proti njemu, njen korak pa je bil počasen in veličasten. S svojimi gibi mu je dala vedeti, da čuti ljubezen do njega, on sam pa se je prestopal na mestu kot majhen deček, ki mu je nerodno. Urša se je seveda ustavila pri njemu in istočasno sta izgovorila prve besede, se ob tem nasmejala z izmenjevanjem sramežljivih pogledov. Jaka jo je vprašal, če kaj riše, ter če pogreša pokrajino tam gori na planini. Z vsem zanosom je začela pripovedovati, kako so barve tukaj v dolini precej bolj blede kot na planini in nikakor ne uživa v slikanju kot na zeleni planini. »Pridi še kdaj na planino in nariši kaj lepega, barve v gozdu in gorah čakajo na tvoj čopič, da jih prenese na platno«, jo je ogovoril kot bi jo povabil na zmenek. Sramežljivo se mu je zahvalila za povabilo in odhitela proti domu, pred tem pa še enkrat pogledala proti njemu, kot bi se želela prepričati ali gleda za njo. Pogledu je pridala svoj iskreč nasmeh.
Star pastir se je zvečer odpravil nazaj na planino. Na svojega osla Miškota je natovoril prepotrebni živež, katerega na planini ne prideluje. Malo ven iz mesta ga je izza vogala presenetila Urša. »Pojdem s teboj, nabirati sveže barve«, se mu je približala kot bi jo minila vsa sramežljivost. »No, pa pojdiva«, ji je odgovoril Jaka ter naložil njene stvari na Miškota. Po dobrih dveh urah hoje sta prispela do koče. Jaka je zakuril v peči in pristavil lonec z vodo, da se bosta lahko umila. Čeprav je bil dan dolg, nista čutila utrujenosti. Urša je grizljala jabolko z majhnimi zalogaji, Jaka pa se je odpravil v hlev po kislo mleko. Od včeraj je ostalo tudi nekaj kruha, tako da sta ga z veseljem zaužila, namazanega z zaseko. Večer je že kazal prve znake poletja, zunaj je bilo topleje, ptice pa so začele žvrgoleti tako lepo, poletno. Med seboj sta se razumela, pustila sta si svobodo. Njuno druženje je počasi postajalo vedno toplejše, vedno mehkejše. Urša je vse pogosteje prihajala na planino in tam uživala ob slikanju in toplih pogledih Jake. Dajala sta si neizmeren prostor sprejemanja. Bližala se je jesen, barve pa so začele dobivati odtenke rjave, rumene in rdeče barve. Dnevi in noči so jima minevali hitro, saj sta skupaj spoznavala eden drugega in si delila svoje veselje do življenja, ljubezni in planine. Urša je takrat ustvarjala prelepe slike, polne barvitih prizorov in mehkobe, ki jo je izžarevala. To se je opazilo tudi na platnih, katerim je dodajala ne samo svojo ljubezen do slikanja, temveč tudi svojo ljubezen do Jake. Star trubadur je večkrat prijel za kitaro, ki ji je pravil »ljubica«, zvoki kitare pa so se zasanjano valili po planini. Večkrat je dejal, da ima dve ljubljene, in da se prav dobro razumeta. Kitara mu je pomenila staro ljubezen, Urša pa novo, katere dih je pomladil njegovo srce. Ob večerih sta dostikrat obiskala Tona, ki ju je ves vesel sprejel v svojo skromno kočo, jima ponudil pijače in jedače, skupaj pa sta vzneseno igrala. Veselje se je razlegalo v noč, a ne prepozno, kajti vsi so vstajali zgodaj zjutraj in se predajali pastirskim opravilom in pogledu na jutranji svit. Tona je vedel za Jakov popotniški trubadurski duh, pri katerem nikoli nisi zagotovo vedel, kdaj ga spet prevzame nemir in v zraku zavoha pot. Toda v njem je zadnje čase opazil mir ob bivanju in sožitju z Uršo. To ga je veselilo, ker je vedel, da mu še ni za oditi.
Jeseni gre Urša na Dunaj študirati, napolnila je nekaj mladih pomladi in najbolj bo pogrešala naravo. Tam, v mestu, je veliko dogajanja, in vrvežu ni konca, a zelenja je bolj malo. Po mestu se je začelo govoriti, da imata star pastir in mlado Jelenčevo dekle razmerje, to je prišlo na uho tudi Pavlu in ves v jezi se je odpravil proti planini. Na svoje presenečenje je našel ob koči le Jako in ga vprašal, če je res, da imata z Uršo razmerje. Pastir mu je odgovoril, da je res, da si dajeta naklonjenost, ljubezen in toplino. »Kje je Urša?«, ga je vprašal in prestrelil s pogledom. »Odšla je v dolino. Zgrešila sta se, ker je šla po spodnji poti, kot bi vedela, da si ves razjarjen prišel ponjo«, mu je odgovoril Jaka in mu obljubil, da se ne bosta več videla, če tega kot oče ne želi. »Seveda ne želim, saj bi ji bil lahko oče, in pred seboj ima še bogato prihodnost slikarke in žene nekoga mlajšega«, mu je zabrusil v obraz in se odpravil proti dolini. Medtem je Urša prišla v mesto in na vhodu je srečala prijateljico Ano, ki ji je povedala, da jo na planini išče oče, ves razjarjen, ker je slišal, da hodi k Jaku. »Že celo mesto ve. Branjevka Marta vaju je videla, ko sta skupaj skrivoma odhajala na planino, in po celem mestu raztrosila novico. Govori se tudi, da je Marta zaljubljena v Jako. V gostilni se je hvalila, da želi razdreti ljubezen med vama, češ da si premlada zanj, ona pa ravno pravšnja zanj. Če hočeš biti z Jakom, ne hodi domov. Govori se tudi, da te bo Pavel dal v ženski samostan«, ji je v roke položila culo z obleko in malo hrane ter se poslovila. »Hvala Ana, pogrešala te bom«, je še dodala in jo močno objela. V tem času je začelo močno deževati in Urša se je odločila, da gre domov pogledati mamo. Prislonila je svoj obraz na rob okna in opazovala mamo Evo, kako je zamišljeno brala knjigo. V tistem je spustila solze in hitro odhitela stran kot bi želela pozabiti na domače. Mamo je imela zelo rada in ni je hotela prizadeti. Urša se je odločila, da krene po spodnji poti, da ne bi tam srečala očeta. Reka ob poti je začela vidno naraščati, padati pa je začelo še močneje. Na nekaterih mestih je že prestopila strugo in morala se je umakniti s poti, višje v gozd.
V tem času je Pavel že odšel v dolino, Jaka pa je začel razmišljati, kaj naj stori. Bilo mu je hudo pri srcu. Zavedal se je, da je zaljubljen v veliko let mlajšo dekle in zavedal se je tudi, da ji lahko odvzame mladost, vendar je v srcu čutil polno ljubezen kot še nikoli prej v življenju. Odločil se je oditi iz planine v svet, stran od tod. Stvari je imel hitro pospravljene v pastirsko torbo. Veliko stvari ni mislil vzeti s seboj, saj vse kar ima ta trenutek, nosi v srcu. Urša se je medtem skrila v votlino, da se vreme umiri. Jaka je pustil kočo odprto, v njej je pustil pismo za Uršo. Zaradi dežja je izbral zgornjo pot. Na poti je ves čas mislil na njo in upal, da pride do pisma. Urša je v tem času zaspala in se zjutraj zbudila. Dan je bil brez dežja, voda v strugi se je tudi umirila. Odšla je proti planini v upanju, da najde Jako. Kočo je našla prazno, iskala ga je povsod, vendar ga ni našla. Vse, kar je našla, je bilo pismo. Nje kasneje v mestu niso več srečali. Oče Pavel je po tistem postal zagrenjen človek in pustil je županovanje. Včasih je rad obdeloval svoj vrt. To je bil najlepši vrt v mestu, ki je kasneje postal zanemarjen, brez ljubezni gospodarja do njega. Mati Eva se je umaknila v svoj svet. Knjige, ki so bile njene spremljevalke, so prašne samevale na policah. Sedeža v gledališču, kjer sta bila redna gosta, sta od takrat samevala, garderober Ivan pa je zaman čakal na srečanje z njima. Vedno sta bila prijazna do njega in mu v roko stisnila par kovancev, s katerimi si je po predstavi privoščil kozarec belega vina, vedno zmešanega s sodavico.
V mestu so se po tistem širile razne govorice. Nekateri pravijo, da je Urša šla v svet iskat Jako, drugi pa, da se je utopila v reki, in da jo je močan tok reke odnesel v podzemlje, kajti reka na koncu soteske ponikne. Od takrat tržnica nima več tistega veselja, ki ji ga je dal Jaka, in klop v parku, kjer je Urša risala, zaseda misli drugih.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
