Tam, kjer skozi okno Zarje
Zora pihne žarek tja čez Barje
in v meglici krasen svet odkrije,
da lahko si Gora nedrja umije,
tam Srce Potoka v podrasti bije ...
Iz Močvirja nežno se preliva,
v Labodje beli strugi stoka,
kot Samoroga težka griva
v katero Gorska vila joka,
solze v dolino zliva ...
Po kaštelih strmih, tesnih,
mimo korenin, grčav, zapleše
in v copatih lahkih, plesnih,
skozi meh kovača iskre kreše ...
Pa izgine, brez sledu ponikne
v globine mračne temnokletne
in kot Vranec besno spet vznikne
iz Kamnine gorske, tisočletne ...
Jezno pihne ..,
pa se spet umiri ...
Se potuhne ...
Tukaj duša se nasiti in odžeja,
v čudesih nepopisnih vseh uživa,
vpija žarke Gorskega posestva,
v labirintu časa tu se skriva
dom Pradavnega kraljestva ...
gabriel s
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
