Bolgar

Skoraj vsak večer, okrog sedme ali osme, se je prikazal skozi vrata lokala, v pozdrav prikimal lastniku in sedel pred računalnik v kotu prostora. Le redko je kaj naročil. Vedno sem ga opazil, zdel se je dobrodušen, neškodljiv, osamljen. Sklepal sem, da je Poljak, Slovak ali Čeh.
Nekega večera je ravno tako vstopil in sedel k računalniku. V desni roki je držal
vrečko z napisom v cirilici.
Pa je šla moja teorija po zlu. Po prebranem sodeč je bil Bolgar.
Minilo je nekaj dni, kadil sem pred lokalom, ko se je prikazal izza vogala.
Ogovoril sem ga v makedonščini. (Pred leti sem med ogledom nekega dokumentarca o pravoslavnih samostanih ugotovil, da se jezika bore malo razlikujeta in po tem sklepal, da se bova že sporazumela.)
Skoraj brez začudenja mi je odzdravil. V pogovoru mi je povedal, da dela v neki
tovarni, da ni preveč zadovoljen, a da vsaj ima delo.
Kljub temu, daje bil daleč proč od družine je imel na obrazu nasmeh. Čez minuto bo z ženo govoril po skypu. Jaz pa sem ga zadrževal.
Sedaj kadar pride pozdravi tudi mene.

Ljudje ne znamo več ceniti prijaznosti, človečnosti.
On jo je znal. A nisem ga ogovoril, ker bi bil nek humanitarec ali pa dobričina. V njem sem videl sebe, ko sem se počutil samega. Ko sem si želel, da bi mi kdo namenil kako besedo.