S še dvema prijateljema, punco enega od njiju in njeno prijateljico smo se odpravili na morje.
Torej trije tipi in dve dekleti. Onidve z enim avtomobilom, mi trije z drugim. Organizacija pa taka.
Tja smo prispeli okrog tretje, četrte popoldan, prtljago pustili v avtih, le pijačo smo znosili v hladilnik. Sedeli smo pred prikolico za mizo, srkali pivo, vmes presekali s kakim šnopčkom,s kajenjem jointov pa smo malo izzivali usodo, saj je bilo okoli vse polno mladih družin in upokojenskih družb.
A usoda nam je bila naklonjena. Ali pa metuzalemi preprosto niso vedeli kaj se dogaja, mladi pa so do nedavnega to počeli tudi sami. Ali pa jim je bilo vseeno. Kakorkoli...
Veliko smo govorili, veliko smo se smejali, veliko pili in veliko kadili. Bila je že tema.
Ker nam beseda ni več tekla, pijača pa tudi ne, se je nekdo domislil, da bi se šli kopat.
»Kje bomo zdaj našli kopalke v tej temi?« nas je skušala od ideje odvrniti tista prijateljica.
»Jebeš kopalke!«, je rekel nekdo.
»Saj jaz tud' ne vem kje jih mam…«, jo je potolažila Tjaša.
»Vzemita kakšno brisačo!« smo jima naročali med zvijanjem še enega za na plažo.
Čez deset minut smo sedeli na produ, kadili in se pripravljali za v vodo.
Zmetali smo s sebe, kar smo imeli oblečeno ter s svojimi belimi ritmi stekli v morje.
Vode se zlepa ne naveličam, zato sem kar lebdel v njej, tulil v luno in pljuval vodo v zrak.
»Dobro smo se spomnili s temle plavanjem…«
Šele tedaj sem opazil, da sva v vodi le še midva.
Jaz in tista prijateljica.
Plavala sva en okrog drugega, se kot po nekem bedastem običaju začela škropiti in tunkati en drugega.
V alkoholni omami sva se začela poljubljati, in ker sva bila gola se je moj tič znašel v njej, trudil sem se, da bi ga tam tudi obdržal, valovi pa so mi jo odnašali proti obali.
Ko sva priplula v plitvino, sva se ustavila, s koleni sem se zasidral v neko travo in skušal opraviti zadevo.
Ne vem, ali sem se preprosto utrudil ali naveličal, ko sem od vsega skupaj odstopil, in odplaval proč. Takrat sem zaslišal žvižge z obale in gručo nekih ljudi, ki so ploskali. Najbrž so bili navdušeni nad najino vztrajnostjo...
Po kolenih sem začutil pekočo bolečino. Preklemanska trava mi jih je povsem posmodila.
Ko sem priplaval iz vode, je moja morska deklica hlipala in tožila nad ožgano ritjo.
Tudi ona je prepozno zaznala kaj se dogaja.
Odšli smo k prikolici in legli. Zjutraj me je Jurij vprašal:« A si jo vsaj dober?«
Odložil sem kozarec s prvim jutranjim pivom:« Ne vem…Zapomnila si bo pa ziher.«, sem zamomljal.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
