Reality

Vsak dan ob osmih zvečer
Se zleknem na kavč,
»Pričenja se!«,
Nova doza organiziranega voajerizma.
Ljudje, bolni od potrebe po razgaljanju,
po kazanju svoje maloumnosti,
in vsesplošne nerazgledanosti
se mi režijo skozi televizijski zaslon
in se sprašujejo kdo od njih mi bolj ugaja.

Za katerega navijam?
Za koga od njih
kličem na plačljivo številko
in koga od njih zagovarjam
ob špricerju v večerni debati
na občnem zboru vaškega
prostovoljnega gasilskega društva.

Debelo uro vsak večer
sem prikovan pred ekran,
gledam njihova usta
ki mi razlagajo banalnosti,
kaj so radi počeli kot otroci,
kako so izgubili nedolžnost,
ko pihajo dim v kamero,
se spakujejo v ogledalo.

Opazujem jih
ko si umivajo riti
si trebijo zobe
in cvrejo jajca.
Režim se jim,
ko se kregajo
ko en drugega obtožujejo
podlosti, kraje cigaret.
Čakam na piske, ki prekrivajo
grde besede in ugibam,
kaj tako neprimernega so izrekli.

Ko je konec
komaj čakam jutrišnji dan.
Suspenz in napetost me ubijata!
Le kaj bo jutri, le kaj bo jutri!?
A kljub temu ležem k počitku zadovoljen.
Počutim se bolje glede sebe!

Vedoč, da so tudi hujši od mene.