Doma sem bil ob dveh zjutraj. Zdelan. Izmučen. Noge so me bolele, kot bi bil ves dan na nogah. Pa saj sem bil ves dan na nogah!
Od pol pete popoldne do polnoči, ko smo prišli na Metelkovo, kjer sem se pred Jallo počil na klopco in olajšano spustil enega.
Metelkova- oaza! Usest se da!
Za razliko od Škisove, kjer je bilo kaj takega skoraj nemogoče, razen če te ne moti sedeti na popljuvani in politi travi posuti s čiki, plastenkami, kozarci,…
No pa saj bodo jutri smetarji vse pospravili, saj nismo v Neaplju.
Sem izbirčen, kaj?
Bodočih ministrov, direktorjev, menedžerjev, poslovnežev ni prav nič motilo. Ležali so povsod. Rdečelični dečko - nekoč morda prvak stranke SNS - je veselo kramljal s Študentom iz Burkine Faso.
Je pa tudi res, da sem bil precej manj okajen od njih.
Ko sem prikolovratil tja, sem bil žejen kot pes. Zapodil sem se proti šanku v upanju da bom dobil mrzlega kozla. Nema.
Najprej po bone, potlej pivo.
Kupim bone, nazaj za šank.
»Laško!«
Pljuc, take brozge pa še ne!
Po treh perih me je glava tako bolela kot včasih po treh dneh popivanja. Tudi najbolj očitnih pack v hlačkah in majčkah, ki so bile napete kot stanje v Libiji se mi ni dalo špegati čez rob plastičnega glaža.
»Sedaj bomo podelili nagrado v vrednosti 500 evrov- karierno svetovanje za 500 evrov!« je tulil v mikrofon eden od voditeljev prireditve.
V tistem pa mimo mene in prijatelja, s katerim sva se vse popoldne butala s
komolci češ« Lej jo tole prasico!«, pride taka mašina, da mi je od navdušenja skoraj zbil kozarec po tleh.
V belih oprijetih kratkih hlačah, v črni majici z naramnicami, rit, joški, vse!
»Ja, ja, videl…« sem mu že sit tega pizdovja odvrnil naveličano.
»Bi ji izvedel eno karierno svetovanje, pa še 50 evrov bi ji dal, packi nemarni.«
Med sprehodom po štadionu in ogledovanju izropanih stojnic, na katerih ni bilo ničesar več, razen na eni je bilo še nekaj kruha s čebulo, zagledam vrsto vsaj desetih ljudi.
Pridem mimo in vidim, da se drenajo in naslanjajo en na drugega ter čakajo na vrsto za… za alkotest!
Opice pijane bi rade izmerile, koliko so popile!
»Če nimam vsaj 2.4 grem kuj še po eno medico, bemti. Dvojno!«
Svašta.
Kaj ko bi šel nekaj pojest? Tjale za šank stisnt eno hamburče?
Pajade.
Grem v mesto, pojem kar mi paše, pa še ušesa si bom spočil od elektronike in narodnjakov, ki jih je DJ vstavljal kot stop znake tistim, ki so poskakovali na beat.
Kamniški kebab je sedel kot budali šamar in prav nič mi ni bilo žal, da sem se malce sprehodil.
Ko sem prišel nazaj se je dan že prevešal v večer in sedaj je bilo ljudi mnogo mnogo več.
Povsod!
Tivoli- poln. Park na oni strani Ilirije prav tako.
Vsi ti ljudje nimajo jutri prav nobenih obveznosti, vsaj zjutraj ne. Ali pa so kerlci in bodo pač pregriznili dva lekadola in se spoprijeli s čimerkoli že.
Zvečer je bila gneča neznosna!
Če se ti tisto odurno pivo ni še povsem uprlo, ali pa si trapasto kupil preveč bonov misleč, da se ga bo dalo piti, si se zrinil do šanka, po pol ure dobil pivo, ga pol polil preden se ti je uspelo prebiti do svoje družbe, ki je bila ravno tako sita dogajanja- fala bogu, tako da smo sklenili, da gremo.
Na Meto. Tam pa razen tega, da se je dalo usesti, da so mel »proper« pivo in da se je dalo dihati, ni bilo dosti bolje.
Prisedli sta dve pijani antipatični novoghoričanki, nakar se jima je pridružil še pilot bojnega letala na katerem je njegova žena stevardesa, za nameček pa še Jezusov lookalike, v pletenini od Rašice, ki je z gibi nakazoval da bo nekoč pionir krščanskega rapa.
Po dveh pirih smo se pobrali še od tam.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
