V somraku, ki prebuja luči prideš iz zgodbe, ki jo pripoveduješ. Sence, ki iščejo svoja zavetja te spremljajo na tej poti nevednega. Pozabljaš in iščeš, kot oko lune s soncem za sabo. Prehodiš reko, misel molka in obupa s spominom, da nič ni tako kot je videti. Ni ti povedano, ni ti prizaneseno. Si to ker hodiš. Do tja. Do cveta, ki ga boš našel in mu rekel, tu sem, da bi zate skrbel.