Mark Ardent - Morganine Rune

Ko opazujem reko svojih besed, katera teče preko
kamenja usod nenehno se prelivajočih
v toku, kateremu se umaknejo ovire
skalovitih, strmih in pa tudi travnatih obrežij,
empativno mističnega ogledala na gladini
sproščenega valovanja, ki preide v brzice in se umiri zatem...
Takrat poiščem v globini smisel gibanja tokov,
ki sam sem jih ustvaril kot ozadje svoji poti.

Do morja se sprehodim in na kamen sedem ob obali,
kjer valov poslušam pesem in galebov;
morda mi povedo o smislu in razjasnijo pomene
vedno vnovičnega vračanja valov k obali,
katera vrača vedno znova jih v daljavo.
Sinonim emocij, valovanje v neskončnost časa,
odhajanje in vračanje, obrnjeno ne izgubi pomena.
Takrat ne najdem v daljavi smiselnost početja,
pogled pa išče izza gledajočega; do katere točke seže,
preden se zagleda v druge, smiselnejše sfere?

Ničesar nočem, kar bi moralo ostajati, ker mora,
karkoli že naj to pomeni v kontekstu mojega spoznanja.
Kar je, želim; in to je malo, pa vendar veličastno v svoji veličini.
Vrednote izkazujejo se v primerjavi z neustavljivo reko,
in izkazujejo se v nemirnem morju ter nebu, ki zakriva in odkriva sonce,
kakor se mu zdi in, kakor gibljejo se elementi.
Med nebom in zemljo se smernice izgubljajo v meglicah.
Kolikokrat jutri moram še iskati smisle tega: danes, ki ga vidim v jutri?
In valovi se dotaknejo obale in se oddaljijo...
Ko se vrnejo morda ne bom sedel več ob obali...


Mark Ardent
(Morganine Rune - 2010)