Kot ptici dve

Napisala sem resnično zgodbo o svojih morskih užitkih "posebne vrste".

KOT PTICI DVE


NAŠA DVA FANTA, SAŠ IN TIL, STA BILA ODLIČNA PLEZALCA. ZATO SVA Z NJUNIM ATIJEM DOBILA KAR NEKAJ SIVIH LAS.
BILI SMO NA MORJU. STARA STA BILA ŠTIRI IN ŠEST LET. STANOVALI SMO V STANOVANJU V SEDMEM NADSTROPJU. STANOVANJE JE BILO LEPO, Z BALKONOM IN TERASO.
VSAKO JUTRO SEM PO ZAJTRKU MALO POČISTILA, MOŽ JE BRAL ČASOPISE, FANTA PA STA SE IGRALA IN ZABAVALA PO SVOJE. NAVADNO STA BILA ZELO GLASNA.
TISTO JUTRO PA SVA ZAČUTILA TIŠINO.
» KJE STA MULCA?« JE VPRAŠAL MOŽ.
»JAZ VENDAR DELAM. TI BI JIH MORAL IMETI NA OČEH.«
KLICALA SVA JIH, JIH ISKALA VSEPOVSOD. VHODNA VRATA SO BILA ZAKLENJENA. NA TERASI IN BALKONU JU NI BILO.. V STRAHU, DA STA PADLA IZ SEDMEGA NADSTROPJA, SEM ŠLA NA BALKON IN POGLEDALA DOL. NISEM JU VIDELA. ZA TRENUTEK MI JE ODLEGLO.
POTEM SEM ZAGLEDALA ŽENSKO IZ SOSEDNJEGA BLOKA. MAHALA MI JE, DA BI PRITEGNILA MOJO POZORNOST.
SLEDIL JE ŠOK, LAHKO REČEM, DA EDEN NAJVEČJIH V MOŽEVEM IN MOJEM ŽIVLJENJU.
ŽENSKA JE VPILA:
»ALI VESTE, KJE STA VAŠA OTROKA?«
»NE, PRAVKAR JIH IŠČEVA. KJE STA?«
»POGLEJTE NA STREHO POLEG BALKONA.«
BLOK, V KATEREM SMO BILI, JE BIL GRAJEN V RAZLIČNIH VIŠINAH. SOSEDNJI TRAKT JE BI ENO NADSTROPJE NIŽJI. OB NAŠEM BALKONU PA STRMA KRAŠKA STREHA.
MORAM PRIZNATI, DA ME JE SKORAJ ZADELA KAP. NA VRHU STREHE STA OKOBAL SEDELA, JAHALA, KOT DVA GALEBA, NAŠA DVA FANTA.
POKLICALA SEM MOŽA, KI JE ŠE VEDNO GODRNJAL, KAKO NE ZNAM PAZIT OTROK.
»GLEJ«, SEM MU POKAZALA FANTA.
PREBLEDEL JE.
»PROSIM, REŠI JU«, SEM PROSILA.
FANTA STA BILA DOBRE VOLJE. LE DOL NISTA ZNALA PRITI.
MOŽ JE STOPIL Z ENO NOGO NA ZABOJ OB OGRAJI, Z DRUGO PA NA STREHO.
»ZDAJ PA POČASI. TIL NAJPREJ TI. POMAKNI SE DO STENE. DRŽI SE ZA STENO IN PRIDI DO MENE. PRIJEL TE BOM IN TE DAL NA BALKON .«
BIL JE LE DOBER METER POTI. A SPODAJ, OKOLI PETINDVAJSET METROV GLOBOK PREPAD.
NISEM SE UPALA DIHATI. STISKALA SEM PESTI IN STRMELA V TILA IN NJEGOVEGA OČETA.
TIL JE KONČNO ZBRAL KORAJŽO. POČASI SE JE POMIKAL PROTI STENI. POTEM JEOB STENI ZDRSEL PROTI MOŽU.
ZAMIŽALA SEM. ZAČUTILA SEM SKORAJ FIZIČNO BOLEČINO. POTEM PA SEM V ROKAH IMELA MOJO MALO KEPICO, MOJEGA TILA.
JOJ, ŠE ENKRAT ISTO. SAŠ JE MNOGO TEŽJI OD BRATA.
POGLEDAM, SAŠ JE ŽE PRI STENI. SLEDIJO USODNI TRENUTKI.
'BO MOŽU USPELO UJETI TUDI NJEGA?'
STISKAM K SEBI TILA, KI MI GOVORI, DA GA PREVEČ STISKAM.
V TISTEM MI MOŽ PODA SAŠA, KI V STRAHU PROSI:
»NE ME NATEPSTI. SAJ NE BOM NIKOLI VEČ. PROSIM!«
OBJELA SEM GA IN OBA ODPELJALA V STANOVANJE.
MOŽ JE ŠE VEDNO GODRNJAL, DA NE ZNAM PAZIT OTROK.
POTEM JE REKEL:
»PAKIRAJ. GREMO DOMOV.«
SICER SMO NAMERAVALI OSTATI ŠE DVA DNI. A STRAH IN BOLEČINA STA OPRAVILA SVOJE.
KAZEN ZA FANTA JE BILA VELIKA. SAJ STA OBA OBOŽEVALA MORJE.
TAKRAT SMO BILI ZADNJIČ V TEM STANOVANJU.

ŠE DANES, PO MNOGIH LETIH, ME STISNE PRI SRCU, KO POMISLIM NA NAŠA PTIČA NA STREHI.
TIL ŠE VEDNO LJUBI VIŠINE, POSTAL JE PILOT BALONA. SAŠ PA LJUBI RAZISKOVANJE.


Lučka