Deček in delfin

Deček se je prebudil na samotnem otoku, čisto sam, vsi njegovi so izginili nekje na morju, v nevihti, tudi razbitin ni bilo moč najti, le veter ga je spominjal na svojo prepluto pot v novi svet. In tu je sedaj, v novem svetu, sam, le s svojo žalostjo in spomini. Deček v plitvini zagleda mladega delfina, ki s svojimi glasovi opozarja na svojo prisotnost. Tudi on je brez svoje družine in tudi on pogreša svoje, tako kot deček. Nekaj časa opazujeta eden drugega, z očmi se vabita, da se pobliže spoznata. Deček z imenom Jonas se mu približa v plitvino in skupaj odplavate na sredino zaliva, kjer sta le en majhen del tega morskega sveta. In tiho se dogovorita, brez besed, da si bosta delila prostor, žalost in veselje. Jonas še enkrat opazuje mladega delfina in odloči se, da ga bo imenoval Srečko, kajti zanj predstavlja srečo, srečo po bližnjem, po prijatelju, katerega ni klical, niti iskal, prišel je tako kot on sam, izgubljen kot on sam, a zbližan z bitjem kot on sam. Počasi se začenja večeriti in deček po dolgem premišljevanju in obujanju spominov ugotovi, da je lačen. Čez dan ga je spoznavanje morske okolice in plavanje z Srečkom odvrnilo od misli, da je lačen, sedaj pa ko se jo je zavedel, se že temni, gozda na otoku pa še ne pozna dovolj dobro, da bi si našel hrano v njem. Jonas leži na pesku in opazuje zvezde in posluša melodijo valovanja morja. Naenkrat ga v tej svoji zasanjanosti zmoti delfin, ki s svojimi glasovi in dvema ribama v kljunu veselo poskakuje po morski gladini. »Pojej jih, če si lačen«, ga veselo ogovori Jonas, kot da bi ga Srečko razumel. In vendar Srečko še vedno ponuja ti dve ribi, kot da bi bili zadnji in bi prav ti dve želel deliti z njim. Jonas to nebesedno sporočilo dojame in se mu približa, vzame ribi iz njegovih ust. Vzame dve, a eno ponudi nazaj Srečku, kateri odmakne pogled vstran, nekakšen znak, da se je že najedel. »Kako naj spečem ti dve ribi brez ognja, vžigalic?«, si misli Jonas. V opazovanju rib se spomni na oddajo o Eskimih, kateri jedo surove ribe in tako tudi on odpre ribo po sredini trebuha, jo očisti in zagrize v njo. Ob tem ugotovi, da okus niti ni tako slab kot je bil pričakoval, in se odloči da jutri razišče okolico otoka ter pripravi vse potrebno za dom in ognjišče. Torej le zaspi sit in ne lačen, kot je bil že mislil. Mirna noč ga popelje v trden spanec, Srečko pa si poišče bližnjo plitvino v zalivu.

Jutro ponuja čisto drugačen pogled, občutke po novem bivališču, novem svetu in novem prijatelju, ki se je bil že prej zbudil. Jonas vstane in se ozira okoli sebe, opazi otok drugačen od včerajšnjega, bolj prijazen in nekako bolj domač, kljub dejstvu, da se vmes kaj dosti ni zgodilo, le občutek zbližanja s prijateljem mu vliva optimizem, upanje in voljo. Takoj se odpravi z Srečkom raziskati morsko obalo okoli otoka, ta ga nauči potapljanja in mu pri tem pomaga, da se spusti čim globlje. Že po kratkem času Jonas postane vešč potapljač in že iz dna prinese prve školjke, jih pospravi v vrečo, ki si jo je privezal ob kratke hlače. Na poti okoli otoka Jonas opazi majhen zaliv, ki pelje v notranjost otoka. Zaliv se zoži v ozek potok, na koncu njega pa se odpira pogled na majhen slap s tolmunom. Tako se odloči, da bosta z Srečkom bivala na tem prelepem kotičku, ki jima ponuja dovolj hrane, sence in vode. Jonas se ne obotavlja preveč in že začne graditi bivališče, Srečko pa mu pomaga s prinašanjem vej iz roba tolmuna. Prvi dom je preprost in dokaj velik, tolmun pa ponuja dosti prostora tudi za morskega prijatelja, ki se od veselja dviguje na svoj rep ter ritensko uprizarja svoj ples, Jonasu na obraz počasi prilezejo solze, solze tako sreče in veselja kot žalosti. Vesel ja zaradi srečanja z Srečkom, a žalosten, ker pogreša svoje bližnje.