Zaliv

Veter čaka, da napolni jadra,
čoln v pristanu ziblje svoje spomine,
čaka da odrine, odrine kos morja,

galebi odletijo, naredijo krog, se vrnejo,
kot sonce nazaj v pristan, k čolnu,
sedejo na rob, v čakanju jader, platna,
da ulovijo dih, dih poti,

vonj po prostranih morskih poljanah,
vonj po vetru, ki spremlja in polni jadra,
misel spet zasidra se v zalivu,

počiva kot veter, v svoji tišini,
v poslušanju valov, galebov,
ki vabijo naprej na pot, k obzorju,
ki srcu in očem riše nova,
nove zalive,
isti valovi in galebi pot spremljajo v sebi.