Reševalna akcija

Počasi se začenja daniti, ko se delavci odpravljajo proti rudniku. Njihov korak spominja na počasen posnetek, telesa utrujena, lica upadla, saj je bila noč dolga in polna pričakovanja prihoda starih sodelavcev, kolegov iz jaška številka V, katere je pred dvema dnevoma zasulo, da ne morejo ven k svojim družinam, prijateljem. Ta zadnja dva dneva sta se vlekla kot stara vlaka in ure so minevale počasi, tako počasi, da so se celo minute zdele dolge kot ponedeljek. In bil je res ponedeljek, ko jim je zemlja odvzela prosto pot do svetlobe. Nekaj ur so bili popolnoma odrezani od sveta, tudi po telefonski zvezi jih ni bilo za dobiti, tako da je bilo ozračje turobno in žalostno. Šele po treh urah so reševalci vzpostavili telefonski kontakt z njimi. Na srečo noben ni bil poškodovan, le pljuča so imeli polna prahu in zmanjkovalo jim je kisika. V tem koncu jaška je tudi voda počasi vdirala vanj in njen nivo se je počasi, a vztrajno dvigoval. Za trenutek so imeli občutek, da so v napol polnem akvariju, le da jih ta misel ni kaj preveč razveseljevala, kajti pod njimi je poln bazen vode, stene med jaškom, in bazenom pa tenke, material razrahljan. Slišati je bilo celo njeno klokotanje, pretakanje po bazenu, kajti začel se tudi posedati jašek pod njimi, kar bi lahko povzročilo, da bi vezna stena z bazenom lahko počila in potem bi se lahko zanesli samo še na svoj poslednji vdih. Reševalci so že pred vhodom v rudnik, med seboj se dogovarjajo o poteku akcije. Glavni med njimi, najbolj izkušen, pravijo mu Kavelj, ker pravi, da vsakega rudarja povleče ven iz jame, pa tudi če je to potrebno s kavljem. In tudi za to akcijo je bil prepričan, da bodo vse rudarje rešili na svetlobo žive. Medtem se je v jašku odvijala prava drama, borba z vdirajočo vodo, katero so rudarji sami poskušali zaustaviti z nasipavanjem materiala ob steno. To jim je kar dobro uspevalo na mestu, kjer je voda najbolj vdirala v jašek, vendar so se odpirale nove razpoke in voda je še naprej vdirala. Jožeta, najmlajšega rudarja je najbolj skrbelo, kajti zunaj, na prostosti, ga je čakala noseča žena, ki naj bi vsak čas rodila. Po telefonski zvezi so prijatelji bodrili rudarje, naj zdržijo le še malo, ker reševalci že začenjajo z akcijo in res, Kavelj je ukazal vstop v rudnik. Za ta namen so uporabili vzporeden, že »mrtev« jašek, ki je bil dosti ožji, a vendar dovolj velik za vstop najmanjšega člana reševalne ekipe, Jodla, pogumnega bivšega rudarja. Jodl se je že napotil v jašek, pred sabo je porival priročni vrtalnik, če bi bilo potrebno širiti jašek, na koncu pa naj bi z njim prevrtal steno med obema jaškoma in skozi luknjo rešil rudarje. Paziti bo moral le, da bo dovolj visoko zvrtal luknjo, da ga ne bo zalila voda iz jaška, v katerem so se za življenje borili rudarji. Za sabo pa je Jodl vlekel tudi manjše kisikove bombe, če bi bila voda slučajno že previsoka. Voda v jašku je vedno bolj naraščala in slišati je že bilo panične vzklike mož tam spodaj. Jodl se je moral podvizati in urno je napredoval po jašku. Ko je končno prispel do mesta, ko je že dobro slišal prijatelje, jih je vprašal, koliko vode je že v jašku. Vsi so mu v en glas odgovorili, da naj vrta čisto visoko, kajti voda je že čisto pod stropom. Začelo se je vrtanje in Jodl je pričakoval prvo roko. Po prvem vrtanju mu je roko podal Jože, tako je Jodl zagotovo vedel, da je vrtal dovolj visoko. Jodl je Jožetu podal maske za svoje kolege, ki so že lovili zrak čisto pod stropom. Matija je bil že pod vodo in Jože je zaplaval proti njemu, mu podal masko, da je vdihnil tako pričakovani kisik. Hitro se bodo morali izmuzniti skozi luknjo v rešilni jašek. Jože je bil prvi, sledili so mu Matija, Janez, Mirsad in Gabor. Že so bili pri Jodlu, ki se je ritensko pomikal po jašku proti izhodu. Rudarji so se morali podvizati, kajti tudi rešilni jašek je začelo počasi zalivati. Čutili so, da jim bo uspelo in že so se jim je na utrujenih obrazih kazali prvi nasmeški. Jože je od sreče zajokal, na začetku skrivaj, da ga ne bi videli kolegi, a tega ni mogel skriti. Matija mu je odgovoril: «Ti kar jokaj, saj imaš razlog, voda je odtekla in tvoja Neža vama je rodila fantka« in še v šali dodal, »lahko bi te sprejeli med potapljače.« Zunaj so jih čakali člani njihovih družin in prijatelji, tudi izkušenemu Kavlju je pritekla solza, na skrivaj si jo je hitro obrisal, a so ga člani njegove ekipe opazili. Jodl se mu je zasmejal in dodal, »na žive bomo nazdravili in tudi na Kavljeve solze, zdaj vsaj vemo, da jih ima, ne krokodilje, knapovske.«