Lupina

Opazujem stene lupine, v kateri ždim že toliko časa. V njej se počutim varno, v njej je tako toplo, čeprav sončni žarki ne prodrejo skozi. Svet spoznavam v svoji domišljiji, dnevi sami se zdijo med seboj podobni, le odtenki spominjajo na tok, malo drugačen včerajšnjemu. Iz varnosti stopim ven, občutek tako neznan, tako tuj, kot bi prispel na drug planet, a ta planet želim raziskati. Daj Bog, daj mi moč iti iz lupine in priti k sebi. V sanjah sem videl sebe, ko je čakal mene, majhnega dečka, samotnega, potisnjenega v svoj mali svet domišljije, včasih s težkim dihom izstopiti, prikorakati na pomol, h kateremu obzorje počasi krmari svojo barko, s katero se nekoč odpeljem proti sebi in ne stran. Pogrešam čustvo ljubljenja, ljubezni. Ker je ne znam dati, je tudi sprejemam ne. Sem kot mali Napoleon, kateremu se klanjam le sam, ne dopuščam biti ljubljen od drugih, niti od samega sebe, zato nimam pravice ljubiti druge. Soncu zastiram prostor, da ljubljena ugleda dan z menoj. Podarjam žarke, ki se ohlajajo, kažem poti, katere zbledijo že ob prvem svitu. Nočem kradem miren spanec, sedanjosti kradem preteklost, prihodnosti odvzemam upanje. A ugledal nekoč bom dan, s spontanim korakom zakorakal proti sebi, sam srečen s seboj, te prosil, da pojdi z menoj, tako svoja kot tudi moja, ne last, le ljubezen in spoštovanje. Pridem pote, te primem za roko, te odpeljem. Skupaj se odpeljeva v svoj svet, ki sprejema žarke, v njega vstopam z radostjo, z veseljem malega dečka, ki dočakal je svojo barko, na pomolu srečal sorodno srce, vrgel okove v morje, prihodnosti ugledal barvno obzorje, obzorje dvojine, množine, na otoku svoje družine.

Čeprav si dal med prozo, se bere bolj kot poezija.
Vseeno bi pa rekel naslednje... Ampak res...
Za božjo voljo človek! Privošči bralcu vdih!
Naredi kak odstavek!

Že pogled na zapis- ta gmoto besed deluje kot opeka.
Navsezadnje se portal imenuje literarni val, naredi kak pljusk, zanihaj malo z vsebino!

morda je pa ravno v tem finta..
v lupini je tesno, ni vdihov..

Tudi drugi zapisi so brez odstavkov...

Robert Kostadinoski je napisal/a:

Čeprav si dal med prozo, se bere bolj kot poezija.
Vseeno bi pa rekel naslednje... Ampak res...
Za božjo voljo človek! Privošči bralcu vdih!
Naredi kak odstavek!

Že pogled na zapis- ta gmoto besed deluje kot opeka.
Navsezadnje se portal imenuje literarni val, naredi kak pljusk, zanihaj malo z vsebino!

Ja, Robert, maš prav, res je besedilo nepregledno, če je v enem kosu. Priznam, odstavkov še nisem delal, bom upošteval.

lp
Saša

Saša Slavković je napisal/a:

Pogrešam čustvo ljubljenja, ljubezni. Ker je ne znam dati, je tudi sprejemam ne.

Soncu zastiram prostor, da ljubljena ugleda dan z menoj.

A ugledal nekoč bom dan, s spontanim korakom zakorakal proti sebi, sam srečen s seboj, te prosil, da pojdi z menoj, tako svoja kot tudi moja, ne last, le ljubezen in spoštovanje.

...z veseljem malega dečka, ki dočakal je svojo barko, na pomolu srečal sorodno srce, vrgel okove v morje, prihodnosti ugledal barvno obzorje, obzorje dvojine, množine, na otoku svoje družine.

Saša - ČUDOVIT zapis! izklesala sem meni najljubše besede, ob katerih se je branje ustavilo in začudilo nad zelo nežno prepletenimi črkami, ki so me odpeljale v sanjarjene tvojih sanj...
lahko bi prisegla, da te vidim čakati na pomolu...

res lepo!

Katarina Potočnik je napisal/a:

Saša Slavković je napisal/a:

Pogrešam čustvo ljubljenja, ljubezni. Ker je ne znam dati, je tudi sprejemam ne.

Soncu zastiram prostor, da ljubljena ugleda dan z menoj.

A ugledal nekoč bom dan, s spontanim korakom zakorakal proti sebi, sam srečen s seboj, te prosil, da pojdi z menoj, tako svoja kot tudi moja, ne last, le ljubezen in spoštovanje.

...z veseljem malega dečka, ki dočakal je svojo barko, na pomolu srečal sorodno srce, vrgel okove v morje, prihodnosti ugledal barvno obzorje, obzorje dvojine, množine, na otoku svoje družine.

Saša - ČUDOVIT zapis! izklesala sem meni najljubše besede, ob katerih se je branje ustavilo in začudilo nad zelo nežno prepletenimi črkami, ki so me odpeljale v sanjarjene tvojih sanj...
lahko bi prisegla, da te vidim čakati na pomolu...

res lepo!

Katarina, hvala za razumevanje teh mojih besed. Ne vem pa kam bi to umestil. Je neke vrste izliv mojega notranjega stanja, ki je v tistem trenutku bil na taki točki, ko sem čutil potrebo dati ven.

Rad imam naravo in morje mi daje en tak navdih, ko pomislim nanj.
lepo se mej