Popravljeno

Prvi del
Umor






Strašen krik se razleže, ko mala deklica opazi, da je njena babica mrtva. Vsi trumoma hitijo na kraj, kjer deklica sedi in joče. veliko hitijo vsi na mesto kjer deklica sedi in joče. Deklico dvignejo in jo odnesejo domov. Mrtvo ženo pa odpeljejo k mrliškemu ogledniku, da ugotovi vzrok smrti. Pojavi se tudi čuden mož z belo brado in lasmi do pasu. Takoj ugotovi kaj in kako se je zgodilo. Medtem ostali poiščejo sorodnike, ki bi lahko organizirali pokop. Javi se g. Potter, sin te starke. Istočasno so odkrili, da je ženska umrla zaradi ugriza velikanske kače v vrat. Njen strašen strup je naredil svoje. Takšne kače ni še nihče videl in niti sanja se jim ne kakšna bi naj bila in kakšne vrste je strup, ki je ubil starko. To so povedali sinu te starke. Pristopi tudi mož z belo brado in sin starke ga pozdravi tako, da se ni nihče več spraševal, kdo je. Prav tako izve, da je pri njej živela mala deklica, ki je bila njena vnukinja. Mlada družina pohiti v dom mrtve starke in presenečeno zagleda malo deklico, ki tiho joče v kotu sobe. Medtem pa je starejši mož odšel.
»Izidora,« jo pokliče mož. Toda deklica se ne obrne in noče slišati nikogar blizu sebe.
» Iza,« pokliče deček ob možu in na presenečenje vseh se deklica obrne in pogleda dečka.
» Kaj bi rad?« se tiho oglasi deklica in pogleda proti prišlekom. Tu zagleda odraslega brata z ženo in sinom. Ni vedela, da je njen brat že toliko star. Vstane.
» Pridi sem prosim,« reče mož. Deklica stopi do moža in ga pogleda.
» Babica je rekla, da moram k tebi. Preden je zaprla svoje oči in ni več dihala,« reče deklica.
» Prav če je to njena želja. Vedno bom spoštoval željo svoje matere. Toda kdo si ti?«
» Moja mama je Irena Blad. Rodila sem se in pri tem je ona umrla kot mi je rekla babica. Babica me je vzela k sebi in skrbela zame vse do smrti. Najino druženje ni trajalo dolgo. Prišel je strašen mož in babica me je skrila v temen prostor. Po kratkem postanku mu je babica pokazala vrata in ga nagnala. Toda nekaj ji je storil, kar jo je bolelo. Ko je odšel, sem počasi šla do nje. Takrat mi je povedala zate. Očeta ne poznam in tudi babica mi ni povedala nič o tem. Babica mi je dala ta medaljon zate. Rekla je, da ga boš sedaj potreboval. Tudi meni je dala mojega.«
»Vse si lepo povedala. Ta medaljon je od moje babice. Ko je umrla sem izvedel, da ga bom dobil takrat, ko ga bom najbolj potreboval. Videti je, da je sedaj čas za to. Moja sestra je bila zelo občutljiva in se ni nikoli pritoževala, ker sem jo vedno zbadal. Nisem ji hotel prisluhniti, ko mi je govorila o tem, kar se lahko zgodi. Vedno sem mislil, da se ne more zgoditi nič hudega. Zato je odšla daleč in nisem vedel, kaj se dogaja z njo. Takrat ko je odšla, sem se zavedel, da ji ne bi smel nagajati. Nikoli nisem razumel zakaj je odšla. Takrat pa je babica prišla k meni in mi povedala stvari, ki so me presenetile. Rekla mi je, da bo sestra prišla nazaj in se bo ponovilo nekaj, kar se je pred dolgimi leti. Takrat nisem vedel, da se bo ponovilo, kar se je že dolgo vedelo v naši družini. Tudi nisem vedel, da je prišla nazaj in sedaj vem zakaj. Za tebe bom skrbel bolje kot sem zanjo. James poskrbi,« se obrne k sinu, »da bo na varnem. Ti si prav tako odgovoren za njeno varnost. Vem kako se to sedaj sliši. Toda vedi, da je to kar ti lahko narediš zanjo pomembno in nujno. Sedaj smo trije, ki jo bomo pazili…«
» Kar se mene tiče,'' reče žena, ''ne vem, kako bom lahko pazila nanjo.«
» Se bo že pokazalo. Kolikor vem, moja sestra ni nikoli vezala ljudi na sebe. Vedno je gledala na druge. Na sebe ni nikoli pazila, če ni bilo nikogar ki bi stal v njeni bližini, je šla kam kjer ni bila nikomur v napoto. Kaj pa ti misliš James.«
» Ne vem še veliko, vendar bom pazil, da je ne prizadenem. To je vse, kar lahko obljubim.«
» To je tudi vse, kar lahko za sedaj narediš. Ti si takoj začutil, kaj je treba narediti. Je še majhna in paziti moramo nanjo. Koliko si stara?«
»Tri leta.«
» Torej si leto dni mlajša od tvojega bratranca. Tudi prav. Sedaj smo tu in če je to želja moje mame se bom tudi tega držal. Ona je vedela, kako je bilo med menoj in sestro in to jo je bolelo, vendar pa se ni nikoli potožila ali me zaradi tega kregala.«
»Torej si ti bil prav tako nemogoč kot sem sedaj jaz?« reče njegova žena.
»Ja.«
» Naj bo tako. Kolikor bo rabila malo nežnosti od mene, jo bo dobila. Ne bom naredila nič , kar bi jo prizadelo. Drugače pa ne vem ali bom lahko ljubila njo tako kot najinega sina.«
»Se bo že pokazalo.«
James prime malo deklico za roko in jo odpelje v njeno sobo. Teodor pa spravi svoj medaljon varno v svoj žep. Kasneje ga bo dal okoli vratu, ker ve, da je to potrebno. Ve kaj pomeni ta medaljon in zato je bil vesel, da ga je mama dala njemu. Začnejo se priprave na pogreb. Mlada žena dela okoli štedilnika in pripravlja vse za dober obrok. Vidi se da je bila njena tašča dobro založena z vsem potrebnim za prehrano in bivanje. Zato je lahko hitro uredila vse za trenutno bivanje in hrano. James in Izidora pa v sobi sedita na postelji. James objame deklico ob sebi. Ne ve, kaj bi delal drugega. Ta ga pogleda in se nasloni nanj. Čuti varnost pri tem fantu, ki sedi ob njej. Tako tiho sedita nekaj časa. Kmalu se Izidora zave, da mora Jamesu pokazati, kaj vse ima skrito. Ve da mora dati vse človeku, ki bo vedel, kaj je na temu in kaj je treba narediti. Tiho vstane in izpod postelje potegne veliko skrinjo in mu jo pokaže.
»To bi morala dati nekomu, ki mu je ime Dumbledore.«
» On bo tudi na pogrebu. Bil je tu, ko je babica umrla in povedal očetu, da si ti v hiši naše babice. Prišel bo na pogreb. Je velik in ima sive lase vse do pasu. Lahko ga boš spoznala.«
» Dobro. Si bom zapomnila. Sedaj nimam kaj delati. Rada bi, da spiš v moji sobi. Dovolj je prostora in postelja je velika. Upam, da boš lahko ustregel moji želji?«
» Prav. Toda ali imaš kako igrico, ki bi jo lahko igrala. Drugače nama bo dolgčas, dokler ne bova morala na pogreb. Pa tudi sedaj mama kuha kosilo.«
» Ne vem kaj bi se rad igral in tudi ne vem ali imam tako igro. Imam jih nekaj in poglej ali ti je katera znana.« James pogleda v smer kamor mu je Izidora pokazala. Fant stopi do igrač in si jih ogleda.
» Vse so mi znane,« reče, ko si ogleda igrice, ki jih je pokazala, »in veliko bi jih lahko igral, samo nimam nikogar s katerim bi se igral. To so igre za najmanj dva igralca.«
» Prebrala sem vsa navodila in vem kako se igrajo, vendar pa nisem nobene igrala, ker se mora igrati z več igralci.«
»Ti znaš že brati?«
» Ja, babica me je naučila, ko je videla, da sem sama pisala razne črke. Čeprav nisem vedela njihov pomen. Zato sva bili v knjižnici. Hotela mi je kupiti knjigo.« Izidora se žalostno obrne, da ne bi bratranec videl solz, ki so ji iznenada pritekle.
» Ne joči. Bomo že videli, kako je in ti boš kasneje šla z nami domov.« Tiho jo objame in se nato obrne k igricam. »Meni se ni dalo, ker mi je mama vse prebrala in tako mi pokazala kako se igra. Tale mi gre najbolje.« Pokaže na figurice, ki so bile nekako v neredu na deski.
»Prav pa začniva.« Reče in sede ob igrico, ki jo je James pokazal. Tudi on sam se usede k njej.
Zatopita se v igro in pozabita na dogajanje okoli njiju. V takem stanju ju najde Teodor in se nasmehne. Odide do žene in ji pove, kje sta otroka. Ta se razveseli, da se je sin spoprijateljil s svojo sestrično. Čeprav se boji, da bo potrebovala veliko več časa za njo kot za sina. Za sedaj je vse tako, kot je najbolje. Po nekaj dneh pride veliko ljudi in mala deklica zagleda moža s srebrno brado vse do pasu. Tiho odide do svoje sobe in vzame veliko škatlo ter jo odnese do njega.
»Si ti Dumbledore?«
»Ja,« reče mož.
»Babica mi je rekla, da ti moram predati to škatlo in boš ti že vedel kaj narediti z vsem, kar je v njej. Notri je tudi pismo.«
» Hvala Izidora.«
» Raje sem Iza.«
»Tudi prav. Zelo si nenavadna in zato sem vesel, da sem te spoznal. Tvoj bratranec je precej navihan in rad nagaja. Malo boš tudi ti pazila, da ne bo preveč nagajiv do vseh okoli sebe ali ne.«
» Če bom znala. Ob meni je zelo miren.«
» Vem da boš. Opazil sem to. To je dobro. Imaš občutek pravičnosti in vem, da ne bo mogel ničesar delati, če ti ne bo všeč.«
»Prav.«
»Pridna deklica. Sedaj pa pojdi k stricu in teti, da te ne bosta iskala.«
»Gospod Dumbledore ali te lahko nekaj vprašam?«
»Kar.«
»Bojim se, da boste presenečeni kar se tiče pisma. Ali bo v redu tudi potem ko boste izvedeli resnico o tem kaj in kdo sem? Ne vem ali je dobro če bi se vse to izvedelo. Moj stric še ne ve tega in to se bo pokazalo, ko bo čas za to.«
» Ne boj se. Sam bom poskrbel za vse, kar je treba za to, da nihče ne bo izvedel tvoje skrivnosti kakršna koli že je. Tvoj stric pa bo vedel več in ti veš kdaj in kaj lahko poveš vsem svojim. Ampak stric je dober in tudi teta ti bo znala pomagati in sme izvedeti vse, kar bom izvedel sam.«
Deklica se zahvali in odide. Pridruži se svojcem in tako se začne pogreb. Na grobu so po pogrebu pojavi velik kamen v obliki plamena in vsi začudeni kaj naj to pomeni. Izidora pa se samo stisne h Teodoru. Ta samo privije malo deklico k sebi. Toda nihče nič ne vpraša, kaj naj ta kamen pomeni. V čarovniškem svetu ni nič nenavadnega, kadar se kaj takega zgodi. Teodor tiho poboža malo deklico po laseh in se skupaj z družino odpravijo domov. Kmalu se uredi vse potrebno v zvezi s hišo stare žene. Teodor dobi vse kar potrebuje, dokler bo Izidora mala. Nato pa se odpravijo k Potterjevim domov. Pri stricu doma dobi mala deklica sobo, ki si jo lahko uredi po svoje. Kmalu je v njeni sobi udobno in prijetno in deklica se pomiri. Žalostna zaradi babice tiho sedi v svoji novi sobi in premišljuje o tem, kar je videla. Ve kaj ji bo prineslo življenje. Toda ne ve ali bo njen brat, sedaj stric, pomagal in jo sprejel, ko bo izvedel resnico. 'Mojster', ki je ubil babico, se je nasmehnil ob tem kako je umrla in rekel:
»Našel bom tvojo hčer in ko jo bom našel, bo moja žena če si to želi ali ne. Tako sem se odločil in ti ne boš več mogla varovati njene skrivnosti.«
Nato je odšel in vse se je spremenilo. Vendar ni vedel, da se je rodila iz starega telesa in zaživela kot mala deklica, ki je sedaj sama s svojimi sorodniki za katere še ne ve kako in kaj. Ne ve tudi kako se bo uredilo, kar je bratu naloženo. Kaj bo delala, ko bo prišel ta hudobnež spet v njeno bližino. Sedaj ima sorodnike, ki pa bodo morali vedeti vse, da bodo pripravljeni na težave. Vendar ali bodo? Toda sedaj je to še daleč za njo in vse, ki so okoli nje. Upa, da bo našla dobre ljudi, ki ji bodo pomagali v tej nevarnosti. Veliko bo takih, ki bodo za tega človeka naredili vse, kar bo hotel od njih. Samo zaradi slave in priložnosti za mučenje drugih ne glede na to, kako bo vplivalo na tiste, ki si želijo miru in svobode. V tem času je Dumbledore prebiral pismo, ki ga prinesel s seboj s pogreba. Tiho zamišljen nato premleva komu lahko vse to zaupa. Pokliče svojo prijateljico in ji pokaže pismo. Ta ga bere in medtem časom pogleda ravnatelj, kaj vse je v škatli. Tam najde predmete, ki so poškodovani in delno uničeni. Nekateri so tudi zelo poškodovani. Profesorica Hudura se obrne k ravnatelju in pogleda po predmetih, ki so ležali pred njim na mizi.
» Zelo nenavadno. Toda kako je z deklico, ki je sedaj sama?«
» Sedaj je pri svojem bratu, ki je tudi njen stric. Veliko se bo še slišalo zanjo in sedaj veva kdo je.«
» Tako je. Veliko moramo pripraviti pri nas, da bo deklica varna vsaj v šoli. Toda kdo je primeren, da mu lahko zaupamo?«
»To se bo izkazalo, ko se bo deklica vpisala v šolo. Potter ne ve, da je deklica prav toliko stara kot njegov sin. Preden sem vas poklical, se je pokazala žena in mi dala rojstni list te deklice. Vse se bo uredilo, ko bo čas za to. Sedaj se morava pripraviti in opazovati vse profesorje. Tako bova pripravljena na to, na prihajajoče dogodke.«
»Prav. Imava še sedem let do tega časa. Do takrat se bo izkazalo kako in kaj.«
»Tako. Sedaj pa na delo. Nič ne sme biti naključno in nepričakovano. Vse se mora dobro premisliti in narediti.«
Ravnatelj in profesorica se odpravita vsak na svoje delovno mesto in začne se raziskovanje vsega, kar bi bilo lahko nevarno za deklico. Dumbledore ve kako je s tem črnim možem in sedaj ve tudi to, da ima možnost delitve duše. Zato pogleda po knjižnici in najde kako in kaj je na tem. Tako je pripravljen na spopad, ko bo do njega prišlo. Ima tri dele duše tega človeka uničene v svoji pisarni in to je tudi nekaj, kar mora vzeti v ozir. Vendar pa ne potrebe po iskanju teh delov, ki so nahajajo še kje. Razmišlja ali je tudi v šoli kakšen del skrit. Toda kako ga naj najde. V šolo ga ne bo spustil in to bo tudi dalo moč vsem, ki vedo da je ta del še vedno vezan zanj in ga drži pri življenju. Ali bo deklica lahko naredila to kar je do sedaj? Vendar pa je te predmete dobila še v času, ko je bila odrasla in bila na tem, da se ponovno rodi. Se bo že izkazalo kako in kaj.