Sonce je predalo dan oblakom,
kaplje počasi poplesavajo po zraku,
na tleh se zedinijo v eno,
na steklih rišejo poti,
potem še ni konca,
je samo del tega čudovitega kroga,
kateremu se prepuščajo v svobodi,
svojem plesu dajo dih življenja,
na začetku prav počasi,
vedno hitreje,
poti ni konca,
sonce čaka, da jih ogreje,
odpelje medse, jim poda roko,
jih sprejme kot male brate in sestre,
v prihajanju iz potovanja,
v prinašanju sporočil,
v ustvarjanju sožitja se napolni bivanje
bivanje v čisti misli,
nihče nikamor ne beži,
nihče se ne skriva,
nihče ne ponuja iluzij,
poznajo le obstoj,
pretvarjanje je kraj tako daleč, tako stran,
da obrisi izgubljajo sence,
predirno v rojstvu novih, čistejših,
še brez sporočil od drugod,
še brez sporočil od vsepovsod.