HIŠA

*

Bila je voda,
voda, ki navkreber teče,
taka voda.
Globoko sklonjen ta je hodil,
kdor jo je hotel iz potoka.

Bila je vrba,
vrba kakor roka;
bojda ena sama taka roka
in pa njena mrka senca,
ki ponoči rase
in podnevi pada.

Bila je trava,
trava, trava, trava,
taka trava.
Kdor je v njej obležal,
ga je skoz in skoz prerasla,
pa je bila še zmeraj trava,
tista trava.

Bila je mama.
Kakor voda, kakor vrba, kakor trava,
taka mama.

*

Bila je guba,
guba, ki se dolgo dela,
taka njena guba.
V njej je vse, kar ni hotela,
pa vendar le tako navadno:
dva bregova, ena struga.

Bila so usta,
kakor ptičja,
taka njena usta.
Tih si, ko te taka ptica gleda,
in je ona čudno tiha.

Bila je kaplja,
na pogrinjku pod razpelom kaplja loja.
Le za hip prosojna,
pa že bela, bela.

Bila je njena trdna vera.
V dolgi gubi, v ptičjih ustih, v beli kaplji
tista vera.

*

Zdaj so le še neka pota.
Zdaj je le še dih pod listi
in v meni molk drevesa.

Temno se noč,
temno se dan dotika.
Z vseh strani mi blizu rase,
z vseh globin mi blizu hodi,
pa ne vstopi.

Zdaj so le še tista polja.
Polja, polja.
In v meni jok modriša.
Ves sem v zemlji, vsem v sosedi,
pa vendar sam v zrnu,
sam v novem cveti.

Zdaj je le še to, kar pesem dela.
In pa tista njena lepa hiša,
ki se s hriba sem ozira
z davnimi pogledi.

*

Dete sem, ko vstopam.
Dete, ki ni raslo z leti.

Vem,
zdavnaj to je že tako bilo,
davno davno smo že mimo šli,
mimo so že vsi začetki.
Dete ne želi verjeti.

Z mojo roko tipa v mrak,
odpira dveri.
Z mojim prstom gre po sledi,
ki je zame čudno skrita.
Pred mano so jo našli slepi.

Tih je, tih je zdaj korak,
kot je tiha ura,
ki se nazaj pomika.
Le v mislih bije plat zvona.
Le v spominu plivka.

*

Okoli dela se mehak oblak.
En žarek mlad mi gre od tam,
koder hodi mama.

Veliko je do tja nebo
in je veliko vsega.
V vsem je to, kar je bilo,
in tista njena želja.

Nosim jo, hodeč v krog,
ne zmorem v spiralo.
In zmeraj je potem tako:
česar se dotaknem,
se dotikam znova.

Zaman se lupi moja lat,
zaman se lušči do stržena.
V notrini, kjer je kamen zrel,
ne teče moja voda.

*
A dete je, ki kar stoji,
ujeto v neki sreči.

Svetloba v ladji trepeta,
vsak njen pramen sveti.
S podobe pada zlata lat
mi mehko pod stopala.

Naj vame gre,
kar teh snežink premika krila.
Naj vame gre,
da bom spet tak,
kot so še mnogi.
Kot slehernik je v luči.

In še, če je mogoče,
naj ne bom več gluh za glas,
naj ne bom na dvoje.

*

Naj bo poslej še voda,
voda, ki se ne razliva,
taka voda.
V odprti dlani jo bom nosil
na vsa tista mesta,
ki se jih moleč dotika roka.

Naj bo tudi vrba,
vrba kakor vrba;
četudi ena sama taka vrba.
In v meni tisti drobni, skriti dar,
da jo ločil bom od vrbja.

Naj bo trava:
trava, trava, trava.
In naj bo usoda,
da bom ravno v njej ležal,
dočakal tisti čas,
ko pade mrzla rosa.

Takrat morda bom
tak kot mama.

Originalni naslov: HIŠA SVETEGA NIKOLAJA, poema

Feri Lainšček je napisal/a:

*

Bila je voda,
voda, ki navkreber teče,
taka voda.
Globoko sklonjen ta je hodil,
kdor jo je hotel iz potoka.

Bila je vrba,
vrba kakor roka;
bojda ena sama taka roka
in pa njena mrka senca,
ki ponoči rase
in podnevi pada.

Bila je trava,
trava, trava, trava,
taka trava.
Kdor je v njej obležal,
ga je skoz in skoz prerasla,
pa je bila še zmeraj trava,
tista trava.

Bila je mama.
Kakor voda, kakor vrba, kakor trava,
taka mama.

*

Bila je guba,
guba, ki se dolgo dela,
taka njena guba.
V njej je vse, kar ni hotela,
pa vendar le tako navadno:
dva bregova, ena struga.

Bila so usta,
kakor ptičja,
taka njena usta.
Tih si, ko te taka ptica gleda,
in je ona čudno tiha.

Bila je kaplja,
na pogrinjku pod razpelom kaplja loja.
Le za hip prosojna,
pa že bela, bela.

Bila je njena trdna vera.
V dolgi gubi, v ptičjih ustih, v beli kaplji
tista vera.

*

Zdaj so le še neka pota.
Zdaj je le še dih pod listi
in v meni molk drevesa.

Temno se noč,
temno se dan dotika.
Z vseh strani mi blizu rase,
z vseh globin mi blizu hodi,
pa ne vstopi.

Zdaj so le še tista polja.
Polja, polja.
In v meni jok modriša.
Ves sem v zemlji, vsem v sosedi,
pa vendar sam v zrnu,
sam v novem cveti.

Zdaj je le še to, kar pesem dela.
In pa tista njena lepa hiša,
ki se s hriba sem ozira
z davnimi pogledi.

*

Dete sem, ko vstopam.
Dete, ki ni raslo z leti.

Vem,
zdavnaj to je že tako bilo,
davno davno smo že mimo šli,
mimo so že vsi začetki.
Dete ne želi verjeti.

Z mojo roko tipa v mrak,
odpira dveri.
Z mojim prstom gre po sledi,
ki je zame čudno skrita.
Pred mano so jo našli slepi.

Tih je, tih je zdaj korak,
kot je tiha ura,
ki se nazaj pomika.
Le v mislih bije plat zvona.
Le v spominu plivka.

*

Okoli dela se mehak oblak.
En žarek mlad mi gre od tam,
koder hodi mama.

Veliko je do tja nebo
in je veliko vsega.
V vsem je to, kar je bilo,
in tista njena želja.

Nosim jo, hodeč v krog,
ne zmorem v spiralo.
In zmeraj je potem tako:
česar se dotaknem,
se dotikam znova.

Zaman se lupi moja lat,
zaman se lušči do stržena.
V notrini, kjer je kamen zrel,
ne teče moja voda.

*
A dete je, ki kar stoji,
ujeto v neki sreči.

Svetloba v ladji trepeta,
vsak njen pramen sveti.
S podobe pada zlata lat
mi mehko pod stopala.

Naj vame gre,
kar teh snežink premika krila.
Naj vame gre,
da bom spet tak,
kot so še mnogi.
Kot slehernik je v luči.

In še, če je mogoče,
naj ne bom več gluh za glas,
naj ne bom na dvoje.

*

Naj bo poslej še voda,
voda, ki se ne razliva,
taka voda.
V odprti dlani jo bom nosil
na vsa tista mesta,
ki se jih moleč dotika roka.

Naj bo tudi vrba,
vrba kakor vrba;
četudi ena sama taka vrba.
In v meni tisti drobni, skriti dar,
da jo ločil bom od vrbja.

Naj bo trava:
trava, trava, trava.
In naj bo usoda,
da bom ravno v njej ležal,
dočakal tisti čas,
ko pade mrzla rosa.

Takrat morda bom
tak kot mama.

Originalni naslov: HIŠA SVETEGA NIKOLAJA, poema

prelepa pesem,...moje spoštovanje Mojster besede