Gozd

V nedrjih gora žarki sonca
predirajo tenko skorjo meglice,
iz prsti počasi puhti življenje,
srne v jutru orosijo svoja grla,
s svojo prisotnostjo prebudijo dan,
ki se lesketajoče odziva na klice narave,

človek se previdno približuje njej,
kot bi nekaj ga vezalo, ga zadrževalo, mu branilo,
krene sprva v pričakovanju, kasneje mir,
zrak in njen lahkoten tok ga vabijo naj z njo se usede,

umiri svoj dih, upočasni svoj gib,
z barvami jeseni uprizarja mavrično pot,
skozi pajkove mreže, razpete, da ujamejo plen in sanje,
skozi odprte brazgotine gozdov potuje zvok tišine,

v njej se pretaka življenje,
vzame vase vse nedolžno,
opusti pričakovanja,
iskalcu resnice v sebi pokaže prostor spokoja,

v njej odsevajo žarki, zraven sence razodevajo kontrast,
list odpelje svoje seme tja na konec gozda,
plove mirno, daje poti vso prisotnost novega,
v snidenju odpira svoja jadra,

cilj je tam, kjer je pot,
cilj je tam ali tu, v realnosti ali snu,
v lahkotnem prepuščanju nasproti prihajajo misli včerajšnjega dne,
jutri ne čaka že danes, postavi besede preteklosti ob siju sedanjosti,

srečata se kot dva znanca,
katerih sanje se še niso udejanjile,
katerih sanje pestujejo cilj,
pot se vije izpod praproti,
komaj slišno, a bučno v sebi se slišijo koraki,
tipalke na koncu opustijo pričakovanje,
odmev zvoka poboža prisotnost miru.

Nekakšen mir veje iz te pesmi in prav ta mir je tista čarobna formula, ki jo poveže z gozdovi! Prelepa pesem!

Hvala Vasja, gozd mi res pomeni nekakšen kotiček, kamor se zatečem in tam začutim en naraven tok, spontan, tak kot more biti, in ob tem se mi porajajo takšni občutki

Saša, tale me pa spominja na mojo - Impresija pod Uršljo! Kot je rekel Vasja, mir veje iz tvoje pesmi, resnično uživanje v gozdnem utripu ...

Lp! Stojan

Res spominja, sem prebral in se mi zelo dopade. Tvoja pesem je bolj vodne narave, si kar predstavljam močvirje in njegove pritoke, struke in bujno življenje, tok gibanja in neobstanka.
Hvala Stojan