Skodelica čaja

Ob petju ptic in njihovo spretno igro med listi starega hrasta ter med risanju sence s prsti, ki pada na mizo, katero krasi nesladkan čaj iz čajnice na vogalu naše ulice, sem se zagledala v mimoidoče.
Tu je bil starec s presenetljivo malo sivih las in veliko brado ter trije mladi korenjaki, ki ponosno kažejo svoje prve skoke s kolesi. Mimo je strogo vzravnano prikorakala tudi gospa z našobljenimi ustnicami, na katere je nažalost nadela napačen odtenek šminke in k temu seveda modno izbrala prav tako napačen pikčast plašč in torbico, ki jo je damsko nosila na zapestju.
Seveda ni manjkalo mladih mamic, ki so se ponosno sprehajale s svojimi štručkami in vneto razlagale prijateljicam, kakšno srečo imajo in kako zelo so spremenjene odkar so postale mamice. Pri sosednji mizi je pravkar prisedel gospod policaj, si naročil kratko kavico, vzel časopis, preletel le črno kroniko in že razmišljal kje bo lahko danes pobral največ kazni.
Med vsem direndajem in trenutkom polne miline ter začudenja, sem opazila deklico. Drobno, samo, žalostno.
Sedela je na robniku tik ob čajnici, na katerem počiva že desetletja star prah in iz njega poganjajo najnovejše vrste trav, za spremembo obarvane rjavkasto. Padla mi je v oči. Verjetno čaka mamico, a katera mama bi posedla svojo hčerkico na prastar robnik, na katerem počivajo le še kakšni potepuški psi in katerega obdajajo papirčki žvečilnih gumijev, ki jih prosto odlagajo malomarni ljudje.
Nehote opazim njene ročice, suhe ter razpokane, umazane in bolestne. Okrog vratu ima prevelik šal, ki je bil, če ga dobro pogledam nekoč rdeč z vzorci belih rož. A sedaj, sedaj je le še nebarvan kos blaga z lisami, ki ne spominjajo na nič. Kljub šele pisani jeseni ima obute prevelike črne čeveljčke, ki jo varujejo pred hladnim tlom. Ob pogledu nanjo se mi je paralo srce, zato stopim do nje in jo povabim na skodelico toplega čaja.
Prijela je žličko, ga nemo mešala in srkala požirek za požirkom. Počasi. Brez besed, je uživala v trenutkih, ki si jih je verjetno skrito želela že vso jutro, ali več dni, sedeč na hladnem robniku.
Ta majhna drobna deklica, s kratko pristriženimi lasmi, nemih ust, hladnih ročic, mi je polepšala dan, ko se je s svojimi zelenimi očmi zazrla vame, se s pogledom nasmehnila, zahvalila ter odšla. Brez besed sem strmela vanjo in jo spremljala do zadnjega koraka naše ulice.

Včasih je potrebna le topla skodelica čaja in iskren pogled, da se zopet zavemo smisla v življenju.

Seže do srca, a boli, ko pomislim, da je vse več ljudi v takšnih situacijah, nemočnih, osamljenih, žalostnih, razočaranih, zavrženih.

Saša Slavković je napisal/a:

Seže do srca, a boli, ko pomislim, da je vse več ljudi v takšnih situacijah, nemočnih, osamljenih, žalostnih, razočaranih, zavrženih.

Drži. Žalostno je, ker morda že za sosednjimi vrati živijo očke, ki hrepenijo za toplim pogledom, toplem objemu ali le za toplo skodelico čaja...
Še bolj žalostno pa je, da se tisti posamezniki, ki to vidijo, raje uzrejo drugam, kot pa da bi ponudili roko...

Naj čimvečkrat posije našim najmlajšim, ki živijo v stiski...

Katarina, lepa zgodba in še lepša gesta čiste ljubezni. Ljudje prevečkrat govorijo kako hudo je in kaj se dogaja, ne naredijo pa ničesar ali zelo malo.
Vsako tako dejanje je vredno več kot cele skladovnice popisanih listov, praznih besed.

Miroslav Tičar je napisal/a:

Katarina, lepa zgodba in še lepša gesta čiste ljubezni. Ljudje prevečkrat govorijo kako hudo je in kaj se dogaja, ne naredijo pa ničesar ali zelo malo.
Vsako tako dejanje je vredno več kot cele skladovnice popisanih listov, praznih besed.

Ko sem bil majhen, Katarina, sem na žalost bil več lačen kot sit! Rodil sem se neposredno po drugi svetovni vojni in takrat je bilo tu res zelo hudo! Posledice nosim še danes, saj imam od rahitisa deformiran prsni koš, poleg tega pa še kup drugih problemov, ki so povezani z neustrezno prehrano v dobi odraščanja! Pa ne bom več o tem, ni pomembno, kaj se je zgodilo z menoj, pomembno je, da se to ne sme nikoli več zgoditi! Vsak človek, ki karkoli naredi za to, da se ta zavoženi svet spremeni na bolje, je prispeval en kamenček v mozaik dobrote in ti si to naredila! Jaz počnem isto, čeprav sam komaj živim od tega, kar sem si s poštenim delom prislužil za stara leta - za nameček pa pišem pesmi, ki jih verjetno večji del poznaš! Njihov namen je natančno to, da se začnejo ljudje zavedati, da na tem svetu obstajajo ljudje, ki so lačni samo zato, ker drugi ljudje nimajo mere, kdaj je izobilja dovolj in preveč!! Ostani takšna kot si, zaradi tebe je svet lepši!!

Vasja Belšak - Tihi Don je napisal/a:

Ko sem bil majhen, Katarina, sem na žalost bil več lačen kot sit! Rodil sem se neposredno po drugi svetovni vojni in takrat je bilo tu res zelo hudo! Posledice nosim še danes, saj imam od rahitisa deformiran prsni koš, poleg tega pa še kup drugih problemov, ki so povezani z neustrezno prehrano v dobi odraščanja! Pa ne bom več o tem, ni pomembno, kaj se je zgodilo z menoj, pomembno je, da se to ne sme nikoli več zgoditi! Vsak človek, ki karkoli naredi za to, da se ta zavoženi svet spremeni na bolje, je prispeval en kamenček v mozaik dobrote in ti si to naredila! Jaz počnem isto, čeprav sam komaj živim od tega, kar sem si s poštenim delom prislužil za stara leta - za nameček pa pišem pesmi, ki jih verjetno večji del poznaš! Njihov namen je natančno to, da se začnejo ljudje zavedati, da na tem svetu obstajajo ljudje, ki so lačni samo zato, ker drugi ljudje nimajo mere, kdaj je izobilja dovolj in preveč!! Ostani takšna kot si, zaradi tebe je svet lepši!!

...menim, da je pomembno, kaj se je zgodilo, kaj se dogaja in kaj se bo zgodilo... pomembne so besede, ki ste jih zapisal, ker le skozi njih si lahko generacija kot sem jaz, ustvarimo podobe nekdanjega sveta, ga primerjamo z današnjimi in zaskrbljujoče ugotavljamo, da kljub navidezno 'lepši', 'boljši' državi, še vedno med nami ni dovolj sočutja in na žalost so tu še vedno otroci, katerim je nam preprost vsakdan, njim vseprej kot prijazen.
Hvala za prijazne besede!
Z vsem spoštovanjem vam želim lep dan

si ožarčila še z zapisom.

tea oršanič je napisal/a:

si ožarčila še z zapisom.

Najlepša hvala Tea, me veseli