Mačji rop

Veselje noči nežno odmeva v svitu dneva ob pozdravljanju prihajajoče svetlobe, ki počasi prebuja življenje ulice. V teh zgodnjih jutranjih urah ulične mačke uprizarjajo svoj ples, izražajo svojo neizmerno svobodo, ki jim pomeni vse, celo več kot ribja konzerva. Njim se pridružijo psi, tam doli, nižje na ulici, opazujoč mačke na strehi, ki previdno stopajo nad njimi, tako samozavestno, kot da bi skupno življenje že od vekomaj pomenilo prijateljstvo. Mački so znani akrobati in spretni skakalci, ki se vedno ujamejo na svojih štirih nogah, psi pa spretni na tleh, a vendar premalo okretni pri ovirah in skokih, da bi ujeli mačke. Tako si dva različna tropa delita življenje ulice, oba predana ljudem in oba prijateljska do ljudi, med seboj le redkokdaj. Večinoma svojo svobodo izražata ponoči, ko so ulice prazne, prostrane in mirne, le zvezde jim ponujajo ogrinjalo. Maček Haris in pes Tonga sta vodje vsak svojega tropa. Svoj položaj sta si morala priboriti z borbami in v takih trenutkih se zberejo vsi skupaj, mački in psi prisostvujejo bojem.

Njihovo življenje se zdi čisto navadno življenje hišnih živali. Doma imajo vse, kar potrebujejo. Nekateri več ljubezni, drugi manj, a vsi vedo, da se zberejo ob točno določenem času. Psi imajo svoje zbirno mesto ob vodnjaku, mačke malo višje nad njimi, na strehi. Celo tako so časovno usklajeni, da prihajajo ob istem času, nekateri točno, drugi z zamudo, a to njim ne poruši njihovega veselja in s tem si ne delajo skrbi. Haris je za to noč sklical srečanje celega tropa, kajti na ulici je slišal, da v četrt zvečer pripelje tovornjak s slastnimi sardelami in tega trenutka ne bi smeli zamuditi. Ob tej novici je vsem mačkam prenehal kruliti želodec, slika ribe pa jim je napolnila domišljijo, tako sito in obilno, tako slastno in krasno.

Pozno popoldansko sonce že visoko visi nad njimi, vsi mački so že zbrani, da rešijo sardele pred ljudmi. Ljudje zaradi sardel niso splavali, mački pa tudi ne bodo, zato je skoraj nujno, da jih zasežejo na kopnem. Le tako lahko okusijo morje, le tako lahko dobijo občutek morskega življenja. Tomi pravi, da si takrat predstavlja cel trop ležati nekje pod palmami, ljudje pa jim prinašajo sardele, s katerimi si mastijo brke. Ob misli na ta prizor že vsi želijo vedeti, kdaj pripelje tovornjak in želji sledi odgovor, da ta ura srečanja in veselja nastopi nekje okoli polnoči, tovornjak pa mora do jutra počakati. Časa za premislek je na pretek in vsi že skupaj tičijo glave, kako bi izpeljali to drzno akcijo. Vsi skupaj se zedinijo, da je najprimernejši za vlom maček Pavel, ki ima nohte kot ključ. Vsak noht predstavlja svoj ključ in odprl je že nešteto ključavnic, za katerimi se je ponavadi skrivala hrana. Pavel je vedno delil hrano z drugimi, dajal jo je bolnim, pohabljenim, potepuhom, tako da je dostikrat pozabil nase, a vedel je, da vedno lahko pride do hrane, zato si s tem ni delal skrbi.

Prišla je ura pričakovanja in že so se slišali hrumeči zvoki velikega tovornjaka, na katerem je pisalo »Sardele v konzervi«. Že sam napis je povzročil veliko napetost in pričakovanje pojedine, kot je še ni bilo. Voznik je stopil iz tovornjaka, se pretegnil in počasi srkal kavo. Zehajoče se je prestopal in vsi prisotni so slutili, da se bo počasi odpravil spat, in to se je tudi zgodilo. Maček Toni je preveril ali šofer res spi in dal je znak Pavlu, da lahko začne s prikazovanjem svojih mojstrovin odklepanja vrat. Nastala je mrtva tišina, čeprav so bile mrtve le sardele. Pavel je dal znak Harisu, da lahko začnejo z iztovarjanjem. V tistem trenutku se izza vogala prikaže trop psov, s Tongo na čelu. Vsi člani obeh tropov so se umaknili na kraj, le Haris in Tonga sta se počasi približevala in se ustavila čisto blizu, gledajoč naravnost v oči. Drug drugega se nista bala, čeprav sta bila na nasprotnih si straneh. Poznala sta se že od prej, saj sta si nekaj časa delila prostor v družini, a je maček Haris odšel, ker so ga zapirali, on pa si je želel svobode. Od takrat sta se s Tongo srečevala le na ulici. Haris je prosil Tongo naj jih pustijo pri miru, saj psi redko jedo ribe, mački pa so nori na njih. »Pustimo vas na miru, če nam priskrbite kosti za celo zimo«, je odgovoril Tonga. »Zmenjeno«, se je strinjal Haris in psi so umikajoče sledili Tongi, kar ni bil običaj in nekateri mački so ponosno dvignili repe. Vsi pa vedo, da je vse to zaradi bivšega življenja Harisa in Tonge. Tovornjak je bil hitro izpraznjen in naslednji dan so se vsi mastili z ribami, celo družine pri katerih so živeli mački, tako da nihče ni potreboval hoditi po ribe v trgovino. Dan je bil poln vonja po ribah, poln veselja in igre, saj so vsi lahkotno skakljali po ulicah, celo ribnik je bil poln kopalcev, ki so spretno plavali kot ribe v želodcih.