Ribiči

Ribiči se že zgodaj zjutraj odpravljajo na lov. Sonce počasni barva horizont in barve postajajo čedalje močnejše, čedalje bolj žive, tako kot njihova zaspana, utrujena telesa. Gube na čelu kažejo znake kljubovanja soncu, vetru in soli v zraku. Počasi se dviguje razpoloženost, jate rib pod njimi že kažejo poti do njihovega ulova, da bodo lahko nahranili lačna usta svojih domačih, ki venomer ob odhodu molijo za njihovo zdravje in dober ulov. Ante je že nekaj časa zdoma, kajti sezona lova je na višku in sreča kaže prijazen obraz. Na palubi vsak kadi svoj zvitek tobaka, domačega, pristnega, vzgojenega in nabranega ne daleč od obale, pri svojih prijateljih, sorodnikih, ki so prav veseli rib, ki jih dobijo v zameno za tobak. Sonce je že dobilo svojo polno obliko in pesem njih se razlega po horizontu, tako kot valovanje morja, tako nežno in spevno, da celo galebi za trenutek utihnejo in prisluhnejo melodiji sobivalcev na morju. Čas je za spust mrež v morje in čas je za dober instinkt lovca, za poznavalca ribjih poti in v tem je najboljši starosta barke, barba Ivan, ki po gladini ocenjuje poti jat. Spet se zdijo njegove izkušnje uspešne in krmar že krmari po njegovih navodilih. Galebi spremljaje opazujejo ribiče na ladji in mreže, katere so še prazne, a brž po izvleku njih se bodo zapodili med ribe, malico, podarjeno od prijateljev. Sobivanje med njimi je ustaljeno početje in brez njih bi nastala praznina, čeprav včasih ribiči robantijo nad njimi. Galebi so tudi dobri pokazatelji smeri in hitrosti vetra in vremena, pa tudi prisrčni znajo biti, včasih hudomušni in dobri strelci svojih iztrebkov. A pravijo, če te ptič poserje, te doleti sreča. Nekaj bo držalo na tem, kajti Stipe je po zadnjem izstrelku zadel na loteriji, tako da je bila tisti večer pesem prisotna celo noč in poleg nje obilo slastne hrane in vina. Celo mestni veljaki, prisotni v gostilni, so čudno pogledovali proti njim, ker ribiči le niso bogati z denarjem, res pa je da s svobodo, vzdržljivostjo, radodarnostjo in pristnim nasmehom. No, tudi veljaki so bili deležni njihove pogostitve ob obljubi, da jim bodo zgradili nove nosilce za sušenje mrež, ki so že kar razjedeni od soli in sprememb v okolju. Ob tem so ribiči dvomljivo zmajevali z glavami, kajti že marsikatera obljuba z njihove strani je pristala zelo blizu ali celo v stranišču in tudi vodo so potegnili za sabo, in z njo tudi obljubo. Pa vseeno so se družno in prijateljsko vsi skupaj družili ob vinu, dobri hrani in pesmi, ki je nepogrešljiva v teh koncih. Vsako leto domačini priredijo par srečanj klap in takrat se mesto napolni s polnimi melodijami, ljudmi iz vsepovsod, pevcev, tamburašev. Noči so takrat polne veselja, brezbrižnosti, skrbi se umaknejo, cel prostor ostane samo za prijateljevanje. Ob takih dogodkih domačini pozabijo na spore s sosedi, včasih jim pesem tudi ponudi priložnost za pomiritev med seboj. Nihče takrat ni ne lačen ne žejen. Revnim se ponudi prostor ob mizi tako kot vsakemu mimoidočemu, sprava in veselje nista le besedi, meso ni le del ob kosti, in vino ni le za opijanje. Takrat se duša napoji z radostjo, zvezde dobijo svoj še močnejši sijaj in spomini na že pokojne iščejo vesele trenutke iz časov njihovih življenj. Nemalokrat se med njimi zasliši kakšna resnična zgodba, tako edinstvena in polna humorja, da ne moreš mimo nje, brez smeha. Slikovito petje in opisovanje zgodb izrazi karakter sproščenega vzdušja sproščenih ljudi, ki morajo trdo delati za svoj zaslužek, pa vendar znajo tudi uživati življenje in na te skrbi pozabiti ali jih obrniti na smeh. Prav ta težka gruda in težek kruh daje pesmi in veselju še poseben pečat in jih zaznamuje ob večerih prijateljevanja, ob svečah, podnevi, na barki, ob kašetah rib. Kjer se morje navidezno konča, tam so ribiči doma.