Dragi, takrat obljubim

Dragi!
Ko neke bom noči,
ostala brez besed,
ko hladen bo pogled,
le tvoje še dlani,
krasile bodo moj dlan,
zaprle mi oči,
spustile me
drugam.

Takrat…
uzrla bom nov svet,
spet se slišal bo moj smeh,
le note risal, po drugih bo straneh.

Obljubim…
da te ljubila…

kot te ljubim zdaj
in kot sva ljubila se takrat,
ko srce presunil je ta hlad...

bom tudi,
če ne vrnem se
nazaj.

Nekdo je dejal, da nam je ljubezen vsem v pogubo, ampak ta poguba nas vleče iz sivila vsakdanjosti in nas dela žive.
Kaj bi poeti brez tega. Zato naj živi ljubezen, ki se skozi pesmi pretaka med nami.
Upam, da to razumeš kot pohvalo.

Miroslav Tičar je napisal/a:

Nekdo je dejal, da nam je ljubezen vsem v pogubo, ampak ta poguba nas vleče iz sivila vsakdanjosti in nas dela žive.
Kaj bi poeti brez tega. Zato naj živi ljubezen, ki se skozi pesmi pretaka med nami.
Upam, da to razumeš kot pohvalo.

Lepo povedano... hvalaaa