Čebelji vrtec

Počasi se je začelo daniti, ko so se čebelice veselo začele prebujati in vzletati iz svojega panja. Bil je lep, sončen dan in dišalo je po svežem jutru. Mala druščina iz čebeljega vrtca se je zbirala pred vhodom in čakali so na vzgojiteljico Marto. Spraševali so se že, če je mogoče zaspala, kajti vedno prihaja v vrtec že pred njimi. Ravno ko so se spraševali, je izza stare smreke priletela vsa namrščena in jezna. Otroci so jo vsi v en glas vprašali, zakaj je tako pozno priletela, ona pa jim je odgovorila, da jo je na poti zaustavil kačji čmrlj Filip, ki jo je nagajivo polil z vodo. Najprej si je morala posušiti razmočena krila, da je lahko spet nadaljevala pot do vrtca. Otroci so se na ves glas smejali, kajti dobro so poznali šale nagajivega strica Filipa. No, tudi Marta se je počasi začela smejati hudomušni šali in čisto pozabila na jezo. »Kaj bomo danes počeli«, so hoteli vedeti mali letalci. »Poleteli bomo na travnik ob robu gozda in si bomo od daleč ogledali visoke dimnike in nebotičnike na robu mesta«, jim je Marta veselo odgovorila. »Hura, hura, huraaaa«, so vsi v en glas vzkliknili mali letalci in se z vzgojiteljico na čelu podali na pot. Vzgojiteljica Marta jih je še spomnila naj ne letijo previsoko in naj se držijo skupaj, kajti vetrovi so danes malce močnejši. Ob poti so si mali letalci ogledovali pokrajino, polno zelenja, podrasti in dišečih vonjev raznih rož in smrekove smole. Zrak je bil tako poln tega vonja, da se je Marta odločila, da vmes naredijo kratek odmor in se posladkajo z medom, ki jih ponujajo rože. »Vzemite si čas in se dobro posladkajte, kajti pred nami je še kar nekaj poti, vendar pazite, da se ne zapletete v pajkovo mrežo«, jih je posvarila Marta. Otroci so si vzeli nekaj časa za sladkanje, preostali čas pa so porabili za veselo letanje po jasi. Lovili so se in se veselili lepega dne in izleta do jase na robu gozda. Tako bodo prvič lahko videli visoke nebotičnike in dimnike, za katere so slišali le iz pripovedovanj starejših. »Otroci, zberite se skupaj, počasi bomo odrinili spet na pot«, jim je veselo zavpila Marta, in tako je druščina poletela proti travniku ob robu gozda. Vreme je bilo jasno in sonce jim je na poti veselo mežikalo. V daljavi je veter vodil oblake preko roba gozda. Oblaki so bili raznih oblik in nekateri so spominjali na razne živali. »Poglej tisti oblak tam naprej«, je veselo pripomnil Matic. »Ali ne spominja na zajčka?«, je radovedno vprašal druščino. »Seveda, pa še skakljati mu ni potrebno, ker ga po nebu vozi veter«, je pripomnil Peter. »In tisti je podoben čmrlju Filipu, ki z vodo škropi vzgojiteljico Marto«, je izjavila Manca in vsi so se na ves glas smejali, tudi Marta, ki je že skoraj pozabila na jutranjo zamudo v vrtec. Na poti so otroci prepevali pesmice, katere jih je naučila Marta. Veter jih je nosil, tako da se jim ni bilo treba preveč truditi z zamahovanjem s krili. Pesmi so odmevale po vsem gozdu in njim so prisluhnile tudi male mravlje, ki so bile ravno na sprehodu s svojo vzgojiteljico. »Pozdravljene mravljice«, so jih pozdravili otroci letalci in odvihrali z vetrom naprej proti travniku na robu gozda. Počasi se je že videl rob travnika in nad njim so bili oblaki že kar dobro nagneteni eden zraven drugega. Dišalo je po dežju in veter se je okrepil, tako da je že kar dobro pihalo. »Vsi skupaj si najdimo zavetje, kajti bliža se nevihta«, jim je zaskrbljujoče rekla Marta. Veter se je še okrepil in začelo je močno deževati. Otroci so si skupaj z Marto našli zavetje pod gosto praprotjo in na mahu, ker bodo verjetno morali počakati, da nevihta mine. Že malo utrujeni od poti so polegli po mahu in se spravili k počitku. Večina jih je zaspala, vendar nevihta še kar ni hotela pojenjati in na zemljo se je že začel spuščati mrak. Marta je skupaj z Borisom, ki ni in ni mogel zaspati, nabrala nekaj svežih in suhih listov izpod podrastja, da se bodo vsi lahko pokrili, kajti prespati bodo morali kar tu. Če bi bilo vreme lepo, bi jim na poti nazaj lahko delale družbo kresničke ter jim svetile, a v dežju nihče ne leta, tudi kresničke ne. Marta je pomislila, da bo starše skrbelo, ker jih še ni nazaj, čeprav se je že znočilo. Razmišljala je, da bi prosila siničko, ki se je skrivala v drevju, da prenese sporočilo staršem, da so vsi v redu, ter da se vrnejo jutri zaradi slabega vremena. »Sinica, sinička«, je Marta vzkliknila proti drevju. »Izvoli, čebelica. Povej. Kaj želiš?«, je odvrnila sinička. »Prosila bi te za eno uslugo, za katero ti bo gozdni čebelji rod zelo hvaležen. Bi lahko, prosim, odhitela do našega panja in sporočila, da so otroci pod spremstvom vzgojiteljice Marte v redu in zdravi, le prenočiti morajo v zavetju ob travniku, in da naj ne skrbijo«, je še dodala Marta. »Seveda lahko, brez problema, saj rada pomagam in še čebele ste prijazne, skrbne in delavne in škoda bi bilo, da bi bili starši v skrbeh. Že letim, čiv-čiv«, in že je sinička odletela proti panju. Ponoči je še kar deževalo in tudi grmelo je, vendar se otroci grmenja niso bali. Marta jim je povedala, da je v oblakih ansambel angelčkov, ki vsake toliko zaigrajo na svoje inštrumente in glasba odmeva od hriba do hriba. Na ta način sporočajo, da slišijo naravo, življenje, in da lahko tudi pomagajo. »Danes pa angelčki igrajo glasno. Verjetno so veseli, ker nas vidijo«, je rekla Erika in nazaj zaspala. Ko so se zjutraj zbudili, je že nehalo deževati in kobilice so veselo skakljale ter se umivale z deževnico po celem telesu. »Dobro jutro, otroci. Kako ste spali?«, jih je zbudila Marta in vsakemu ponudila kos medu, ki ga je imela shranjenega za vsakega. »Dobro jutro, Marta. Mmm, kako dober je med«, so vsi po vrsti odvrnili Marti. Najbolj lačen je bil Boris, ki je včeraj zvečer pomagal nabirati listje vzgojiteljici Marti. Otroci so sledili kobilicam ter se umili s svežo deževnico. Manca je odletela na travnik in se začela voziti po razmočeni travi, ki je bil kot tobogan. »Jupi, jupi«, je vzklikala in ostali otroci so se ji pridružili, tej veseli igri pa so se pridružile tudi kobilice in vsi skupaj so se veselo igrali. Jutro je bilo še megleno in visokih nebotičnikov in dimnikov se še ni videlo. »Moramo počakati, da se megla dvigne in lahko si bomo ogledali te velike zgradbe. Na voljo imamo do popoldneva, ko bomo morali kreniti nazaj proti panju, da bomo do večera lahko doma«, jim je povedala Marta z veselim glasom, kajti pred njimi je spet en vesel dan. Sinička je že priletela nazaj z veselo novico, da je prenesla sporočilo staršem, ki jih ni več skrbelo. »Otroci! Starši vas vse lepo pozdravljajo in pravijo, da uživajte na izletu ter s seboj prinesite nazaj lepe spomine in veliko dobre volje«, jim je sporočilo prenesla sinička, ki je že kmalu zatem vihravo odletela proti svojemu gnezdu.