Vrhovi poletja, modrina napeta čez vrvi oblakov,
in spodaj na vrtu – sočne jagode med tresočimi
listi – skoraj erotičen prizor.
Kot slikar gledam proti obzorju, a namesto barv
zaznavam pridevnike.
V zraku je zatišje pred pričakovano nevihto.
Moj mir ohranjajo brezvetrje med dolgimi cestami,
loki hribov in dolin, enolično razporejeni
v daktilske verze.
Napadajo me mesečina avgustovske noči, koraki
neznancev v slepih ulicah in nedoslednost virtualnih
kontaktov. Pride ura, ko se tehtnica ustavi in hodim
po cikcakasti liniji, ki hoče povezati nasprotja.
Morda delujem, kot da se me nič ne dotakne,
toda v resnici hrepenim po izbrisu heraklitskih nasprotij,
menjavanju včeraj, danes in jutri.
Kam: ali naprej v kolesje vsakdanjosti ali nazaj v azil?
Ko se na mizi bleščita dva ključa, je dobro imeti pri
sebi tretjega.
Zato odgovarjam jedrnato:
potrebujem pogovor z morjem,
hrzanje valov, modrino in divji občutek svobode.
Zopet moram stati blizu drhteče ploskve, na robu
prepada, brez vsega, kar zaposluje razum.
Občutek vlage na koži in soli v zraku, ples svetlih
zvokov in toplih barv.
Lebdeti moram med sunki vetra in mižati pred gigantskim
obzorjem, ki bo priklicalo mojo majhnost ter povrnilo
zaupanje. Mi dodelilo ukradeno vero, da je
najdragocenejša beseda nenapisana.
Rabim ognjeno očiščenje, ki ga bo pospremil na
skalah razbit val, razblinjen v penasti simfoniji.
Biti le ta trenutek, plapolanje med skrajnostmi,
in ne vedeti zagotovo, kaj se bo pripetilo z naslednjim
vdihom.
Na vrhovih poletja, ob svilenem morju.
Samo to.
Odhajam – brez tebe.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
