Hrib, razpet med nekoč in danes

Vsako popoldne, vedno ob isti uri,
se srečujem z vrhom.
Sprašujem se, katera smer je bolj
obraščena z mahom.
Če bi od hoje zgrizena pot lahko odgovarjala,
bi razvozlala starodavno zgodbo.
In hrib bi se zganil kot ladja v viharni noči,
izruval bi pripovedko o popotniku, ki se ni
vrnil iz zmajeve votline.

Na nepremičnem potovanju pod zvezdami se
včasih oglasi njegov hrbet, utrujen od upognjenosti.
Kadar s kolesom lezem navkreber, slišim kako se pritožuje
nad prebivalci pod vznožjem, ki ne opazijo,
da se zgoraj dogaja nekaj veličastnega.
Na temenu hriba so zaobljena vrata, skozi katera
lije višja svetloba, ki jo le redki zaznajo.

Ni pomembno ali je sonce ali je dež, kajti drevesa
pod katerimi se premikam, pojejo isto pobožno pesem:
mi smo zelena reka, dišeči zrak in
povorka stebrov, ki sledi grškemu redu,
v nas ledenijo konji, zaupajte v naše
vratove in dolge lase, dokler latinski veter
lomi tišino skozi naša usta in nežno guba
naše halje, bomo svetili,

mi smo zelena luč, zakopana v sen živali,
in če se bomo kdaj prebudili iz kamna noči,
če se bodo naši jeziki kdaj iztrgali iz verig
šumov, in bodo naši glasovi hoteli posnemati
pojme, bomo spregovorili o magiji.

Vsakič ob isti uri se kot naročen znajdem v ordinaciji
na vrhu in poslušam.
Razumeva drug drugega.
Kot otrok sem verjel, da je onkraj domače hiše
nov svet.
Danes vem, da je tam drug molčeč hrib.
A če najdeš njegovo središče,
te na krila vzame legendarna tišina,
manj plitka od tega kar smo pripravljeni povedati.