V zavetju lastnega vrta

Ko se vračam prek suhega travnika,
oblaki pritiskajo na hiše.
Vroče je in zelenje deluje bolj osvežilno od kock ledu.
Ob izstopu iz avta me prebudijo
ciprese, ki se že leta ne upirajo več vetru – zbor
zvestih igralcev, ki naznanjajo prolog drame.

Čeprav mi še ni uspelo izpolniti obljube,
nič manj ne čutim, kako drsim proti cilju.
Upanje vedno ostaja, bi dodali moralisti,
in tisti, ki prisegajo na bolečino,
bi ga že zdavnaj poteptali.
Tukaj sem, trdno stoječ na zemlji, porazdeljen
na strani neba, premetan od ur in zguljen od hoje.
Nekoliko žejen in utrujen, a zvit v lastne misli kot valji sena.
Skoraj tuhtajoč profil:
hieroglif z ranami, ki jih odkriva pogled,
in tistimi, ki so všite v kri.

V meni se bratijo kraji, ki sem jih pustil za sabo.
Telo ne čuti več razlike med tam, tukaj, prej, zdaj –
in vse se dviguje proti enemu ozvezdju.
Telo marsikaj premore.
Manj govorim, toda misli dobivajo jasne oblike.
Dolgo časa lahko zdržim nem in že dolgo
ne štejem več.
Potem se vsuje plaz in povem tudi tisto,
kar bi bilo bolje zamolčati.
Ljudje me sprašujejo, če sem religiozen.

Visoko po stopnicah me vodi zrak poletja,
medtem ko so izbire vedno bolj krhke in možnosti
za napake na parketu vedno večje.
Zavedam se, da ni več poti nazaj,
zato kopljem naprej.
Ne skrbi, ne bom osivel, čeprav so moji koraki
v temi vedno počasnejši in postajajo geste sorodne
obotavljivemu drgetanju metuljevih kril.
Ne misli, da sem se odpovedal posvetnim stvarem,
čeprav ne čutim teže sveta.
Če prideš bližje, in preiščeš dno mojih oči,
naju bo poletje odpihnilo v vrtinec.