Lepo po vrsti

Izmišljeno


Tišina okoli mene je čudna in neprijetna. Hodim okoli pa ne vem kje sploh sem. Oči se mi navajajo na mrak okoli mene in vidim nekaj kar me preseneti. Nekaj ljudi vidim hoditi okoli in tiho govoriti.
 Kaj je tu notri? Videti je kot izložba. Toda temna je in tiho je za tem steklom.
 Ne vem. Toda vidim stražarje, ki se bližajo in morava se skriti da naju ne najdejo. Ta vlada, ki je tu mi ni všeč.
Dve podobi se skrijeta blizu stekla in ne vidita mene. Toda jaz vidim kako se približujejo drugi. Čudno oblečeni ljudje, ki pa so tiho ker poslušajo kar jim ima eden od njih za povedati.
 Tako sedaj moramo zastražiti to izložbo, da ne bi kdo izvedel kdo je tu. Ni pomembno če veste kdo je to. Minister je dal ukaz in vsi se moramo pokoriti dokler se ne uredi vlada, ki je v nastajanju. Zato sem izbral samo vas, da stražite to kar je tu notri. Na svoje položaje.
Vojaki se postrojijo nekaj metrov od izložbe v kateri sem in pred dve podobi, ki sta iskali skrivališče pred le temi. Vojaki se postrojijo tako, da ne more nihče videti izza njihovih hrbtov in tudi sami ne vidijo kaj se dogaja za njimi. Toda meni ne gre v glavo, da slišim glasove in nič drugega. Ah ja šumenje v moji glavi je ostalo. Počasi se premikam po prostoru v katerem sem. Vedno več vidim in tudi to, da sta dve ženi skriti pri steklu v katerem sem zaprta. Toda tu so tudi drugi elementi. Pogledam malo bolj podrobno in kmalu mi je jasno, da to ni izložba, ampak prostor, ki ga ne more več nihče razen mene odpreti in zapreti. Tiho pritisnem na gumb in potegnem prestrašeni ženi v moj prostor. Nato zaprem izložbo z prevleko, ki ne da vpogleda v to kar se dogaja notri. Nato prižgem luč in si ogledam obe ženi pred seboj.
 Kdo sta?
 Kdo si ti?
 Ni važno. Ne vem kaj pričakuje vaš minister od mene, vendar pa ne bo več mogel v ta prostor brez mojega dovoljenja.
 Toda to je zavarovano območje in to v čemer si je nekakšna ladja z pogledom naprej in vse okoli nje. Medve sva se slučajno našli v tem področju. Toda ne veva nič podrobnega o vsem tem. Širijo se samo zgodbe, ki nam govorijo o ladji. Ta naj bi odpeljala vse svobodomiselne ljudi od tod daleč stran. Toda ne vem kam?
 Dobro sedaj si odpočijta. Nihče ne bo vedel, da sta pri meni. Tam so ležišča. Ven se ne vidi ker tega nočem. Zmanjšala bom svetlobo, da vaju ne bo motila. Sama se morem prepričati o tem kar govorita. Zbudila sem se v tem prostoru in ne vem še vsega.
Ženi se pomirjeni uležeta v določena ležišča, ki pa se zapro in obe ženi sta v globokem spanju. Sedaj se posvetim vsemu kar še ne vem. Počasi se mi začne svitati kaj naj vse to pomeni. Razširim svoje varovano območje vse do stražarjev in okoli ladje. Nato stopim iz ladje in vidim, da je pritrjena na nekaj kar bi uničilo ladjo ko bi jo premaknila. Posvetim se temu sistemu in kmalu je izključen in ladja ni več pritrjena nanj. Nato se vrnem v ladjo in jo tiho dvignem brez problemov in brez zvoka. Počasi premikam ladjo po celotnem območju in odstranjujem vse kar bi mi lahko delalo ovire pri moji osvoboditvi iz ječe v kateri sem se znašla skupaj z mojo lastnino. Dolgo traja, da se osvobodim in se znajdem na čudnem prostoru, kjer se vsi zbirajo v pričakovanju nečesa kar jih je strah. Tiho se umaknem od celotnega kompleksa in vidim, da so vsi ujeti v tem prostoru. Kmalu sem zunaj prostora in svobodna za vse kar mi pade na misel. Na lepem se spomnim mojih sopotnic in ju zbudim.
 Kje smo? Ne poznam območja v katerem se nahajamo.
 Poglejta za seboj.
 Toda to ni mogoče. Celoten kompleks je zaprt ker je zunaj njega nemogoče živeti.
 Si prepričana?
 Sedaj ne več. Toda kako bodo vsi drugi prišli ven?
 Se bo našel način. Oblecita tole in se podajta na sprehod po tem območju. Našla vaju bom, če se bosta izgubili.
Ženi izpustim na novo področje in vključim signal in vse kar je s tem v zvezi. Kmalu mi je jasno, da je to ukana. Bila je žena ministra in njegova sestra, ki sta se pritihotapili do moje ladje in jo hoteli videti kako bi jo ukradli. Nista pa vedeli, da je bila pritrjena na uničevalni stroj. Tako spremljam kako se obe vračata nazaj v kompleks. Poskrbim da se kljub temu, da si bosta slekli obleki, lahko sledila njunim korakom in vsem postopkom, ki sta si jih izmislili. Pred kompleksom si slečeta obleki in se pojavita pred stražarji, ki so prej stražili mojo ladjo. Prostor je sedaj prazen. Počasi se zjasni in vse se vidi zelo dobro. Ker ladja ni več na varovanem območju, lahko ljudje sedaj vidijo izven kompleksa in se umaknejo iz njega. Narod se poda po celotnem zunanjem svetu, ki jim je do sedaj bil neviden. Prepustim jih njihovim raziskavam okolice. Spremljam pa moji dve izdajalki. Hitita do predsedniške palače in se javita svojemu dobrotniku kot, da ne bi bili prej v nevarnosti. Ne vesta kako dolgo sta spali in kaj se dogaja. Tiho stopita v svoje prostore za spanje in se uležeta vsaka k svojemu možu. Ta dva pa niti ne slutita tega kar vesta njuni ženi. Komaj so si pridobili vladajoči položaj in sedaj ga hočejo izkoristiti do konca. Mirno sedim in gledam kaj vse se dogaja. Kmalu sem seznanjena z vsem kar se dogaja in kaj se je dogajalo do sedaj. Na mestu kjer je bila do sedaj moja ladja pa nastane velika stavba, ki nima niti oken niti vrat. To je varovalo za slučaj, da bi kdo sprožil uničevalno napravo. To se ne bo zgodilo. Moja ladja je sedaj svobodna in lahko spremljam vse kar se dogaja okoli mene in o vsem kar bi lahko bilo nevarno za kogarkoli v moji okolici. Vrata predsedniške palače se odpro in skozi nje pride vojska, ki zastraži vse okoli stavbe za katero sem poskrbela. Vojaki, ki so stražili pa so poklicani v palačo. Tu stopi minister prednje.
 Je bilo kaj nenavadnega od kar ste bili na straži?
 Nič, reče eden od vojakov, nismo smeli gledati za naše hrbte. Toda čutili smo kakor, da bi nastala stena tik za našimi hrbti. Ne vemo kaj je bilo. Nismo pogledali ali se obrnili, da bi vedeli ali se kaj dogaja.
 Dobro. Pojdite na počitek. Svak kje si? Ah si še tu. Dobro. Čudno se mi zdi, da je sedaj nekaj kar je podobno veliki stavbi na mestu kjer so prej stali vojaki in veliko okno, ki bi nam mogoče bilo v pomoč.
 Ne vem o čem govoriš? Celo noč sem spal ob ženi.
 Toda ona ni spala ob tebi. Tudi moja ni. Toda ni opazila, da sem buden in videl kako se je prikradla v posteljo malo pred svitom.
 Nič nisem opazil. Toda če ti tako govoriš, bo držalo. Sredi noči sem se zbudil in sem začutil samoto. Vendar pa sem takoj zaspal.
 Tudi pri meni se je to zgodilo. Toda jaz sem se vstal in šel v kuhinjo po osvežilni napitek, ki me je zbudil. Tako sem vedel da sem sam in tudi v tvoji postelji si bil sam. To sem preveril takoj ko sem se prebudil. Pustil sem te spati in čakal kaj se bo zgodilo. Sedaj pa k najinima ženama. Pokličiva ju.
 Sva že tukaj. Kaj se je zgodilo?
 To nama vedve povejta. Ker vaju ni bilo celo noč domov.
 Celo noč meni se je zdelo samo nekaj minut, reče žena ministra, bili sva pri ladji, ki si jo dal zastražiti. Nisva mogli pobegniti. Toda zgodilo se je, da sva se znašli na ladji in pričakala naju je žena, ki tudi ni vedela zakaj je zastražena. Poslala naju je spat. Toda nekaj minut za tem naju je zbudila izven stražarskih mest in naju izpustila. Zato sva se vrnili domov.
 Toda sedaj ni ladje nikjer več. Kako je to mogoče?
 Ne vem.
 Čudno. Dobro sedaj pojdita nazaj domov in počakajta, da raziščeva skupaj z mojim pomočnikom kako je na stvari. Morava pomiriti tudi ljudi.
Ženi se hitro umakneta od njunih mož in si oddahneta. Toda moža si ne znana razložiti kaj se dogaja. Kmalu jima je jasno ker se na trgu pojavijo žene in začnejo razganjati vojsko. Ta jih polovi in zapre. Oba moža se odpravita v zapore.
 Kaj bi rade spet vladale?
 Če ne bomo mogle. Tudi vi ne boste. V kolikor nas ne bo nazaj od koder ste nas pregnali, bo poveljnica uničila ladjo in vse kar nas je povezovalo z preteklostjo.
 Prav. Če je tako naj bo. Se bomo pač morali znajti kakor bomo vedeli in znali.
Minister se obrne in izven zapora pošlje svojega svaka po ženi in se z vso vojsko umakne iz varovanega območja. Kmalu se mu pridruži žena in s sestro in svakom. Vsi z vso hitrostjo hitijo iz temačnega območja. Zaprte žene pustijo njihovi usodi in kmalu so daleč od vsega kar poznajo. Srečajo ljudi, ki so se razkropili po zunanjem svetu in jih opozorijo o vsem kar se dogaja na zavarovanem območju. V tem poči na zaprtem prostoru kjer naj bi bila skupaj z ladjo. Toda nič se ne zgodi. Stavba se zruši sama vase in zapečati celotno območje, ki naj bi bilo izvor preteklosti celotne civilizacije. Po določenem času se pojavijo ljudje, ki so bili na sprehodu spet na varovanem območju. To pa je prazno in vsi se vrnejo na svoje domove. Tudi minister z vojsko se vrača in vidi kaj se je zgodilo. Zato gre v zapore.
 Kaj je to vse kar znate?
 Toda ni rekla, da bo takoj po našem zajetju razstrelila ladjo.
 Ste pač bile zavedene in puščene kot žrtve njene vladavine.
 Kaj pa sedaj? Če gremo nazaj nas bo ona pobila za dobro svoje vlade. Tu pa tudi ne vemo kaj naj počnemo?
 Zunaj območja je velik prostor kjer lahko zaživite po svoje in nihče ne bo vedel, da ste žive.
 Toda zunaj ni mogoče živeti.
 Mi smo prišli od zunaj in smo se vrnili živi.
 Prav naj bo tako.
Minister da ukaz in žene izpustijo iz varovanega območja, ki pa sedaj ni več zaprt in vsi lahko svobodno hodijo in zaživijo po svoje. Žena ministra pa pograbi svojo svakinjo in jo potegne daleč stran od območja in kmalu se pojavita pri voditeljici, ki je imela v rokah napravo. Ne ve si kaj početi z njo.
 Zakaj sta tukaj?
 V mestu se ni nič zgodilo. Samo zagrmelo in vse je izginilo kakor, da ne bi bilo nič na tem mestu.
 Kako je mogoče. Saj sem namestila vse točno pod ladjo naše rešiteljice.
 Ne vem, vendar pa vem, da ladje ni bilo na tem mestu. Slučajno naju je naša rešiteljica potegnila v ladjo in znašli sva se izven območja.
 Sedaj ljudje tudi vedo, da je nemogoče živeti izven območja. Kaj pa moje poslanke?
 Videla sem, da so jih pozaprli in moj mož je bil pri njih drugega ne vem.
 Je območje varovano?
 Ne vem. Nisem pazila na to.
 Toda vedve sta se izdali, ko sta prišli do mene. Sedaj vaju ne potrebujem več.
Toda zgodi se, da je ubita ravno tista, ki je hotela uničiti druge. Ženi prestrašeno prideta do svojih mož. Toda ta dva ju naženeta kot neljubi gostji izven območja. Zavesta se, da sta bila samo igrači v rokah njunih žena. Nato stopita do ljudi in povesta kako in kaj je na stvari. Ljudje sedaj vedo, da sem se umaknila in so svobodni odločati o svoji usodi sami brez nadzora. Z veseljem se začnejo pogovarjati o tem kako se bodo razvijali naprej in ohranili vse kar sem jim pustila. Počasi se tudi vsi vrnejo nazaj in začne se razvoj, ki sem jim ga želela. Mene žene daleč stran od tega kar sem videla. Velik prostor pred mano se odpre in vidim veliko tega kar mi ni všeč. Toda ne vrnem se nazaj. Skrijem se pred vsemi in gledam vse dogodke, ki se dogajajo okoli mene. Svet se spreminja. Toda na mestu kjer so ljudje, ki sem jih rešila, se začne civilizacija z vsem kar je potrebno za življenje. Dobro zastraženi gledajo vsa nasilja okoli njih in si sami krojijo pravico in zakone. Starih civilizacij razen njihove ni več. Druge pa so zelo primitivne in nočejo se vsiljevati nobenemu od njih. Nekateri gredo na manjše izlete izven države. Tako se lahko pripravijo na vse kar bi jih mogoče ogrožalo. Lepo mirno se vse razvija in kmalu se zavem kje sem. Na jugu so Grki, ki se imajo za civilizacijo. Nato so tu Egipčani in njihovi faraoni. Vse drugo je še precej divje. To je torej začetek vsega kar sem do sedaj vedela o zgodovini. Toda sedaj me je vleklo še dalje, da bi videla vse kar so znanstveniki samo domnevali in ugibali. Tu je Babilon in vse kar je bilo v ruševinah. Toda sedaj je vse v cvetju in lepoti, ki se razširja po celem polotoku. Toda nekaj narodov je videti nekoč zelo razvito, sedaj pa so samo na videz dobrega videza. Drugače pa so bolni in utrujeni. Tiho se jim približam in vidim, da so se rešili iz civilizacij, ki so propadle in so sedaj brez osnove za nadaljnje življenje. Počasi hodim med njimi in gledam starce, ki pripovedujejo o civilizaciji za katero so vedeli, da je obstajala. Toda sedaj so tudi sami prepričani, da je to samo pravljica, ki so jo pripovedovali njegovi predniki. Tiho grem naprej in pridem do vzhodnih predelov, kjer je nekaj civilizacije, če se temu tako reče. Veliko je vladarjev, ki vladajo na svojih področjih in se borijo s svojimi sosedi. Hudo je in divje kar mi ne odgovarja. Ni civilizacija, ki jo imajo ti narodi za razvito in tradicionalno. Ko vse pregledam grem počasi nazaj in vidim nov narod, ki se je šele začel razvijati. Vodi ga človek po imenu Abram. Torej začelo se je novo verovanje. Dobro. Vrnem se do moje ladje in se uležem k počitku. Veliko spim in gledam kako se vse razvija. Narod ki sem ga rešila pred katastrofo se lepo razvija in napreduje v svoji samostojnosti. Ne vem kaj sem naredila toda to se bo pokazalo. V kolikor sem kaj spremenila, je to bilo samo, da sem rešila nek narod, ki se je bal vsega kar je bilo divje in je uničevalo. Veliko sem jih zaščitila in pri tem so bili tudi taki, ki so bili sami divji in hoteli vladati, dokler ni določen minister prevzel vse v svoje roke in sem se sama zbudila. Vsi divji ljudje so sedaj daleč od meja tega področja, ki ga narod imenuje država Slovenija. Lepo zaprta in pazi na vse, ki bi radi vladali s silo.




Začetek

Dolgo obdobje se končuje in vidim veliko narodov, ki so nastali iz teh nasilnih narodov okoli Slovenije. Slovenci so sprejeli novo vero in vendar ne pustijo tujcem v svojo državo. Malo se spet sprehodim po celotnem območju in vidim kako silijo narodi na meje Slovencev. Do sedaj je bilo še kar v redu in zato grem do mesta v katerem vem, da je center nove vere. Vidim gradnjo cerkve, ki se vedno znova podira in to me jasno v katerem letu sem. Veliki Vatikan je sedaj še vedno mali in vendar ima veliko moč. Tukaj izvem, da je Konstantinopel padel in sedaj silijo velike sile Turkov v Evropo. Toda velika ovira je država, ki ne pusti niti krščanski novi civilizaciji priti na njeno ozemlje, tako je tudi z verniki drugega naroda. Turki se zbirajo na jugu države, ki sem ji obdržala njeno civilizaciji. Tudi ti so veseli, da sedaj niso odvisni od tistih, ki prihajajo iz severa, juga, vzhoda ali zahoda. Vstanem se in stopim do predsednika države.
 Kako se lahko rešite vseh teh napadov?
 To je nekaj kar nam je pustila naša rešiteljica že veliko tisočletji pred tem navalom civilizacije, ki se ima za najboljšo in najmodernejšo.
 Vem. Ampak na vseh mejah so.
 To je res. Vendar pa imamo od Vatikana varovanje, ki seže dalje od vseh narodov, ki so okoli nas razen na jugu. Sedaj smo pripravljeni na vse upade, ki bodo še prišli.
 Pazite pa se, če bodo Turki odšli. Takrat bodo tisti, ki so sedaj veseli vaše obrambe pred nasiljem, kasneje z prevaro prišli v vašo državo in uničili vso civilizacijo, ki ste je tako varovali.
 Nekaj veš kar nam ni znano.
 Moram ti povedati. Veliko se je spremenilo od kar sem vas pustila same. Toda sedaj je nevarnost, ki je še ne poznate. Mogoče ne bo nič. Vendar je bolje biti pripravljen na vse, ki bi radi vladali na tem mestu kjer si sedaj ti.
 Veliko je kraljev, ki hočejo vladati in priti v sorodstvo z menoj in vsemi mojimi sodržavljani. Toda naši ljudje se nočejo poročati izven naših krogov. Toda nekaj je takih, ki so šli in se poročili z vladarskim družinami in sedaj bi radi prišli nazaj v domovino.
 Torej sem pravočasno prišla. Kakšne zakone ste uvedli do sedaj?
 Veliko je takih, ki preprečujejo vstop poročenim z tujci v domovino. Toda tu so otroci, ki vedo da imajo tukaj sorodnike. Ti sorodniki pa bi radi imeli vse te otroke pri nas.
 To je problem. Toda sedaj so zunaj in pogledala bom okoli kaj se dogaja. Nato pa se vrnem in vam povem kako in kaj.
 Prav. Nekaj časa imam za razmislek. Tako se ne bodo pojavili preden preteče mesec dni.
 Prej bom nazaj.
Poslovim se od predsednika, ki se oddahne in gre k svojim na počitek. Nič več ga ne skrbi za to kar mora odločati. Vsaj še nekaj dni. Tiho se odpravim na mojo ladjo in se uležem. Nato pa brez fizičnega telesa odidem izven domovine. Tukaj najprej vidim veliko priprave na vojno in uničenje. Toda hodim naprej in gledam kako se vsi pripravljajo za nadzor nad državo, ki je za enkrat zaščitena preko Vatikana. Za sedaj se ne morejo vmešavati v politiko te države. Toda imajo pripravljeno orožje za napad od znotraj. Tu so ti otroci, ki jih hočejo imeti znotraj države, ko ne bo več turške nadvlade na jugu. Pričakujejo veliko večji prostor za bivanje svojih potomcev, ki so tudi potomci tistih iz te države. Počasi grem do otrok, ki pa so zelo razvajeni in vse se jim pusti kar hočejo. Tudi starši so pripravljeni pomagati pri tem da zavzamejo državo in si s tem pridobijo boljši položaj med narodi v katere so bili poročeni. Počasi prodiram v njihove misli in se zavem kako so prišli iz svoje domovine. Bili so sovražniki že prej in so se s prilizovanjem pridobili to mesto na katerem so. Niso bili niti rojeni v domovini. Imeli so samo korenine iz te domovine. Tiho se umaknem in pridem do predsednika.
 Sedaj sem pripravljena povedati kako in kaj je s temi otroci.
 Kaj si izvedela?
 Vsi so bili rojeni izven naše domovine in tudi njihovi predniki niso iz naših prostorov. Razen da imajo korenine pri nas. Razvili so čuden način življenja s prilizovanjem svojim gospodarjem. Tako so tudi povedali, da je tu država, ki jo lahko osvojijo in si pridobijo vse dobrine, ki jih imate. Priprave na vojno so v teku. Dokler imate zaščito pri Vatikanu, vam ne morejo nič. Toda ko bodo Turki nehali pritiskati na jugu, se bo zgodilo to kar sem se bala. Toda ne tako kot je bilo, ko sem se vrnila nazaj v preteklost, ampak preko svojih potomcev, ki bodo spustili vse svoje sorodnike iz drugih narodov v našo državo.
 Torej ne bo miru?
 Bojim da ne.
 Prav. Naj bo tako. Naša vojska bo izvedela kako in kaj se dogaja na drugih mejah in tudi za te tako imenovane potomce se bom zanimal. Kako so prišli njihovi sorodniki v našo državo in kaj se lahko naredi v tej smeri.
 So prišli kakšni že prej v državo?
 Prosili so in bilo jim je ugodeno, ker niso bili poročeni z nobenim od zunaj. Tukaj jih nihče ne mara in nihče noče takih v svojih družinah. Sedaj so na skupnem mestu, kjer jih nadzorujemo.
 S temi se bom sama pozabavala. V kolikor bodo na mejah jih prepustite njihovi usodi.
 Ne vem kaj imaš v načrtu, vendar ti zaupam. Pojdi v miru.
Zahvalim se in se umaknem do prostora v katerem so vsi, ki so prišli v državo. Tiho hodim med njimi. Žalostno gledajo stražarje. Ne morejo iz kletke v kateri so. Zato so želeli imeti vsaj nekoga od svojih izven države, ki bi jih imel rad.
 Zakaj ste se vrnili?
 Nismo bili dovolj priliznjeni pri naših gospodarjih in smo si želeli priti domov.
 Toda to ni vaš dom. Vaši predniki so bili sovražniki, ki so morali zapustiti te predele, ker so hoteli uničiti celotno civilizacijo tukaj, da bi potem vladali novi generaciji potomcev.
 Kaj te briga? Sedaj smo se vrnili in si bomo vzeli vse kar nam je bilo vzeto od te rešiteljice, ki se je rešila pred uničenjem. Ta narod bo zbrisan s tega področja in nato bomo mi vladali naprej s vsem kar smo se naučili zunaj.
 Toda civilizacija, ki bi jo naj uničili, se je obdržala?
 Tega ne verjamem. Na novo so morali začetni razvoj, ker se je vse uničilo z bombo, ki jo naša prednica postavila pod ladjo rešiteljice. Nje ni mogla uničiti. Toda civilizacija se je morala začeti znova. Naša voditeljica je umrla, ko je hotela ubiti zaveznici v vladi. Sedaj smo tu in nihče nas ne bo mogel več vrniti nazaj v divjo okolico, ki se je komaj začela razvijati.
V tem pridejo vojaki in zgrabijo vse, ki so prišli s prevaro v državo in jih odpeljejo na meje. Tam jih naženejo in dobro zastražijo vse dohode. Predsednik mi pokima in se mi nasmehne. Pomirjena se umaknem v svojo ladjo. Vendar pa mi ne da miru, da ne grem za temi naduteži. Toda samo s pogledom, ki mi omogoča videti tudi take stvari. Vojska zunaj meja pobije vse, ki pridejo do njih. Niti vprašajo jih ne zakaj so prišli preko meje. Toda pridejo tisti, ki so hoteli svoje potomce vriniti v državo in s strahom opazijo, da so to tisti, ki bi morali sprejeti njihove otroke. Sedaj se pokaže kako so vsi tiho in opazujejo kako se vojska utrjuje na mejah in pričakuje napad. Začnejo se priprave na napad in kmalu so na mejah. Toda nekaj se zgodi kar niso pričakovali. Veliko strojev za katere niso vedeli in jih niso pričakovali. Stroji se spustijo preko meja in uničijo vso vojsko, ki se jim je bližala. Nato se umaknejo in čakajo na nov napad. Na jugu že dolgo ni več nevarnosti, čeprav so vsi prepričani, da bodo z juga napadli tudi Turki. Odkupnina, ki jo je plačala država pred njimi jih pomiri in ti se umaknejo ne da bi se še kdaj vrnili. Sedaj je veliko več sporov med njim in država se začenja razpadati na razne male državice in vsaka se bori za svojo boljšo pozicijo. Na drugih mejah pa presenečeno gledajo propad svoje vojske. Uničeni so tudi vsi, ki so bili pripravljeni delati proti svojem lastnemu narodu med njihovim sorodniki. Ti niso nič kaj veseli svojega propada in pri tem uničijo tudi tiste, ki so jih hujskali proti njim. Iz Vatikana pridejo poslanci in prosijo za pomoč pri gradnji nove cerkve in nove prestolnice vere. Slovenci jim dajo delavce in vse kar je potrebno za izgradnjo takega objekta. Po nekaj letih je cerkev postavljena z vsemi objekti, ki ji pripadajo. Nato se delavci vrnejo domov z novo izkušnjo tega kar so doživeli izven meja. Tiho pridejo k predsedniku in mu povedo kako in kaj je izven meja in tudi kako je v Vatikanu. Predsednik se strinja o tem, da narodi še niso pripravljeni na to kar imajo in bodo morali vedno paziti na svoje meje in na vse, ki bodo hoteli priti čez meje. Tako mine tudi ta nevarnost in vse se začne tiho razvijati naprej. Sedaj pa so tudi taki, ki so pripravljeni delati izven meja za dobro države. Veliko je takih, ki so zelo podobni tistim izven meja in se lahko pojavijo ne da bi kdo vedel, da so iz te države. V jezikih teh narodov delujejo med njimi ne da bi le ti vedeli za njih. Pri tem se držijo zase in nočejo biti v stiku z vsemi temi narodi. Ti narodi pa so tako naduti, da niti ne vidijo nikogar, ki ni iz njihovih vrst. Tako so lepo mirni kot vohuni med narodi in pošiljajo vse kar je novega v domovino. Ne potrebujejo skrivanja, ker jih nihče ne vidi in se ne zmeni za kogarkoli od njih. Mine nekaj sto let in pripravlja se vojna med narodi na severu. Slovenci se vrnejo domov in povedo kaj se dogaja. Država se zapre za vse pristope. Veliko je naprav, ki so jih postavili vsi zunaj države in sedaj lahko spremljajo vse kar se dogaja. Težki pokoli se vrstijo eden za drugim in tudi na meje Slovenije pritisnejo tisti iz zahoda. Toda tu ne morejo čez. Tudi s stroji, ki so si jih izmislili ne. Slovenci imajo še boljše orožje za obrambo. Ni jim več treba uničiti cele vojske s tem, da prestopijo mejo ampak samo z meje uničujejo vse kar se jim približa. Tudi po zraku ne more nihče priti preko meja. V trenutku je uničen in pilot zaprt. To gorje mine in vendar se Slovenci nočejo mešati z ostalimi narodi. Ostanejo za zaprtimi mejami in opazujejo vse kar se dogaja okoli njih. V teh časih padajo razne vlade in nastajajo nove. To pa ne ustavi uničevanja. Nova vojna. Hujša od prejšnje se začne tudi na mejah Slovenije. Sedaj je več letal in veliko boljše orožje na strani drugih narodov. Slovenci se zavedo, da morajo sodelovati z tistimi, ki se borijo za svobodo. Kmalu so v središčih spopadov in rešujejo kar se rešiti da. Pri tem pa omogočajo zaveznikom boljše orožje in bolj izurjene vojake. Tako se ta vojna konča prej kot bi si kdo mislil in z manj žrtvami kot so bi jih imeli v nasprotnem pogledu. Toda to sedaj postavi Slovence na čelo vseh vojska in tudi na odločanje o tem kdo je zločinec. Počasi tudi drugi narodi vidijo kaj je narobe in začnejo misliti na enak način ko Slovenci. Začne se razvijati sporazumevanje med narodi in tudi tisti, ki so poraženci se začnejo razvijati v miru. Nova doba se začne lepo in dobro. Po celem svetu se osvobodijo narodi, ki si želijo živeti svobodno brez nadvlade drugih. Vsem se omogoči razvoj po tistem kar si želijo.
Konec