Micina nebesa

Micina nebesa


Mica že dolgo ni bila več v letih, ko se nasprotni spol ozira za ženskimi krili. V njej pa je še tlela iskra, želja po ljubezni, ljubezenskem objemu in izpolnitvi duše in telesa. Bila je vdova. Želela si je vsaj še enkrat okusiti žar strasti in predajanja. Občutiti trdo, nežno, a vso žametno površino moškosti. Držala bi ga v dlaneh, ga božala, ljubkovala, poljubljala in pila njegove sokove. Rada bi ga čutila v sebi, v svoji topli notranjosti, ki že leta ni občutila čudovite moškosti.
Pozimi je hodila v savno in sanjala z odprtimi očmi, kako bi občutila moškega, ki ji je bil všeč. Poleti je sanjarila o morskem božanstvu, ki se bo pokazal na njeni samotni plaži in si jo vzel.
Tako je tudi tistega poletja opazovala moške na plaži. Gledala je njihovo bogastvo v kopalkah in vzdihovala za posebno obdarjenimi. Od nekdaj je imela rada krepke, velike moškosti. Vsa prepotena in mokra med nogami se je potem pognala v morje, da se je vsaj malo umirila in ohladila.
Mica se je zavedala svoje malo bolj okrogle postave, a je bila ponosna na svoje prsi, še vedno pokončne in na bradavičke, ki so ji izdajalsko nabreknile ob njenih sanjarijah. Žalostno je vzdihnila, saj je vedela, da si nikakor ne more privoščiti prevročih sanj, ker bi ji lahko odpovedalo srce, ki je preživelo že dva infarkta.
Tistega dne je ležala v prijetni senci in sanjala o svojem morskem božanstvu. Zaslišala je glas:
»O nečem lepem morate misliti, ko vas krasi tako lep nasmeh…«
Mica je planila pokonci in zardela. Na svojih prsih in nabreklih bradavičkah je začutila vroč pogled črnih moških oči. Pred njo je stal šarmanten moški s srebrnimi lasmi. Zgrabila je brisačo, da bi zakrila izdajalski nabreklini. Obenem ji je pogled vajeno zataval na njegove kopalke. Vzelo ji je sapo. Njegovo premoženje je bilo fantastično veliko. Takega si je že od nekdaj želela.
'Joj, kaj si le misli onjej, gotovo je opazil njen pogled.'
Moški, ki je opazil njeno zadrego, si je mislil: 'Gotovo je vroča in potrebna. Že preveč dolgo nisem bil z nobeno, saj so mi zdravniki po infarktu prepovedali prevroč seks.'
Obrnil se je proti morju in vprašal: »Ali je voda topla?«
Mica se je zmedla.
»Voda? Ja, ja, topla je, topla.«
»Potem pa grem malo zaplavat. Srečno.«
Mica je presenečeno gledala za njim. Legla je nazaj in začela sanjariti o njem in o tem, kaj bi mu delala. Bilo ji je žal, da je bila tako zmedena, ko jo je ogovoril.
'Morda bi se lahko spoprijateljila. Ah, a kaj bi počel z mano, črnolasko s srebrnimi nitkami v laseh, okroglo in vrh vsega brez zob.'
Zvečer se je vračala od večerje, sama kot vedno.
»Dober večer,« je zaslišala znan glas, »verjetno imava isto pot, male hišice ob plaži.«
»Dober večer«, je začudeno pogledala elegantnega starega gospoda.
Popoldne sva se pogovarjala na plaži.«
Mica je prikimala.
»Vas lahko povabim na kozarec vina ali soka? V tem lepem in toplem večeru ne bi rad šel spat. In vi?«
Mica je pomislila na knjigo, ki jo je čakala ob postelji in na še en samoten večer.
»Lahko,« je pristala.
Ponudil ji je roko: »Roman Grajšek, upokojeni profesor matematike.«
Vrnila mu je stisk: »Mica Gras, upokojena slavistka.«
Ponudil ji je komolec. Oprijela se ga je in ob tem začutila metuljčke v trebuhu. Odšla sta do bližnjega lokala, kjer je igrala skupina glasbenikov stare znane melodije.
Pila sta lahko belo vino. Že po prvem kozarcu sta prešla na tikanje. Povedal ji je, da je že nekaj let sam, ločen. Žena ga je zapustila po infarktu in odšla z mlajšim. Odkar je v pokoju mu nekaj manjka. Družba morda. Njegovi kolegi so vsi mlajši in še delajo. Kar na enkrat se je znašel brez dela, obveznosti. Otroci so odrasli in odšli po svoje.
Tudi Micina usoda je bila podobna, le da je bila vdova brez otrok.
Dolgo v noč sta se pogovarjala. Počasi sta srkala vino.
Zmotil ju je natakarjev glas: »Oprostite, zapiramo.«
Roman je plačal zapitek. Počasi sta se odpravila proti hišicam.
V Mici je poplesavalo na stotine metuljčkov. Ni vedela, da tudi z Romanom ni nič bolje.
Pred njeno hišico jo je prijel za roko in ji jo nežno poljubil. Mica je zaprla oči v pričakovanju objema, poljuba, a slišala je le tihe korake, ki so odhajali od nje.
Razočarana je stopila v hišico. Po licih so ji polzele solze.
Stopila je pod tuš in se počasi umirila. Ogrnila se je s tanko, prozorno haljo i se odpravila v posteljo.
Takrat je potrkalo na vrata.
»Mici, prosim odpri, Roman tukaj. Pri meni v hišici ni vode. Ali se lahko stuširam pri tebi, prosim?«
Mica je pozabila, da je gola in le v prozornem ogrinjalu. Odprla je vrata in ga povabila naprej. Roman je ob pogledu na njo zmedeno odšel v kopalnico.
Mica se je spomnila, da v kopalnici ni brisače. Vzela jo je in rahlo potrkala na vrata. Odgovora ni bilo, saj je Roman stal pod tušem in z zaprtimi očmi mislil nanjo.
Vstopila je. Mica je vstopila, obstala je in ga gledala, kam drugam, kot v njegovo bogato mednožje. Zamislila si je vse to ob sebi, v sebi.
Nehote je tiho stopila naprej. Roman je še vedno stal z zaprtimi očmi pod tušem. Stegnila je roko in nežno prijela v dlan njegovo moškost. Roman je zadrhtel in njegov junak je še bolj nabreknil. Stegnil je roko in Mico potegnil k sebi. Ogrinjalo je obležalo na tleh. Nežno sta se objemala, ljubkovala in pila kapljice vode s svojih teles. Srkal je iz njenih nabreklih bradavičk, ona pa je ljubkovala njegovega junaka. Poljubljala ga je od zardelega vršička pa po žametni trdoti do korena. Pri tem je nežno gnetla in božala njegovi mošnji.
Roman ni več zdržal. Prijel jo je za roko in jo popeljal do postelje. Legel je poleg nje in jo vroče poljubil na usta.
Potem je nežno drsel z usti in jezikom do trdnih gričkov in napetih bradavičk. Vse niže in niže do vročega bogastva med njenimi nogami. Klitoris je drhtel in napeto vibriral pod njegovimi usti, potem je krenil z jezikom v njeno špranjico. Topla in vlažna ga je čakala. Pil je njene sokove. Ona je medtem vzela v usta njegovega junaka. Lizala in nežno grizljala ga je s svojo brezzobo čeljustjo.
Čutila je, da ji prihaja in tedaj je v ustih zaznala toplo, nekoliko trpko in rahlo slano tekočino. Srkala jo je in z užitkom pila njegov nektar. On je z usti srkal iz njene vlažne špranjice.
Njegova moškost je ponovno oživela. Želela ga je v sebi. Popeljala ga je vase. Njuni telesi sta se gibali v istem ritmu. Oba sta v sebi čutila neko čudno moč. Doživljala sta nebesa…

Zjutraj ju je sobarica našla v brezčasnem objemu ljubezni…
Zdravnik, ki je prišel, se je nemo prekrižal ob njuni nirvani: »Drago sta plačala svojo poslednjo ljubezen…«

Lučka Skale