Tako prazen
prostor med menoj
in
prvim kamnom
se krči
vrtoglavo
in me sune v temo
Odtekam
izparevam
počasi
kot zanikanje obstoja
Sonce izpije vso barvo iz kosti
Ostane bela
KOŠČENO BELA
In kam je obešeno
v tistem praznem prostoru
znotraj beline
ki ga preskakujejo kobilice
zavedanje
V kaj so vtisnjene misli
ki krožijo iz spomina v videnje
in spet zarožljajo med kostmi
Zavedam se da mislim
A čemu?