Bedenje
Svet prebuja se
in ptička prva je zapela že,
le meni peti ni,
ker duša me boli.
Nikogar ni,
ki vedel bi,
kaj v meni se godi.
Zla sreča
ali konec biti...
Odšla, odšla bi...
Kot drevo samotno bedim
in spanja si želim.
Pozabila bi na vse,
če bi dano mi bilo,
uzreti ponujeno roko.
Potem morda zaspala bi
in v sanjah ga objela,
mu vse dobro zaželela
in kot ptičica zapela.
Lučka