V objemu pozabe

V objemu pozabe





Vidim te,

po stezi sredi zlatih polj hitiš,

lepote vse ne vidiš,

le kam se ti mudi,

da mimo menegreš,

se niti ne ozreš,

sem mar plevel med klasi,

niti žarki mak v pesmi,

sem le ubogi mali kukec,

ki sredi žita ždi.




Tebi pa k drugi se mudi,

ki kaže lepo lice ti,

mlado lepo,

gubic še na njemu ni,

modrost je zate tuja,

v njej nič dobrega ni

pa čeprav resnica v njej tiči,

srce nežno,

ki trepeče zate,

ljubi te vse dni.




Naj še,

skrita v žitu,

gledam za teboj,

na skrivaj te opazujem,

točim solze,

ko hrepeneče ti hitiš,

v tvojih očeh je plamen,

ki za drugo ti gori,

meni več namenjen ni,

zakaj se meni to godi.




Vem, stara sem,

mar ljubiti več ne smem,

je ljubezen v meni greh,

pred kom le,

pred bogom ne,

pred teboj le,

ki si pustil me,

kot smet pred pragom,

ki v življenju je odveč,

za tebe ne obstajam več.




Zato odhajam proč,

od najinih vseh žit,

travnikov zelenih,

temačnih gozda vseh globin,

mehki gaji belih brez,

mali potoček ,

vrbe nad vodo,

so starke,

ki kot jaz,

sklanjajo glavo.




Do kdaj jokalo še srce mi bo...




Lučka