Tavanje

Tavanje


Uh, še ena moja, iz dolgočasja v Vicah življenja, v Predpeklu strasti..


Moje misli tavajo,
nekje se ustavijo
pa gredo dalje,
svet je poln krivic,
draga bitja trpijo,
druga spet varajo najdražje,
vrtijo jezike,
varajo, varajo,
ne , grem raje naprej,
počakam moj sonček,
ta še ne laže,
ljubi, je iskren
in jaz čakam,
čakam, da se zbudi
in mi pove:
Midve sva dvojčici babi,
ker imava radi iste stvari...
Virtuala pa,
en sam kreg, opravljanje,
laganje, žicanje,
presranost ob možnosti reale,
kakšen šajs, kaos,
kot da moja duša že nima vsega dovolj,
o pa ima toliko vsega v sebi,
neskončne poljane,
polne utrinkov globokega, lepega,
tudi mogočnega,
kot očaki v gorah sveta,
a tudi prepadnega, kot Tartar
in v njem Mefisto,
ki vabi k zaničevanim užitkom trohnobe,
smrdeče gnilobe duš v Predpeklu življenja...



Lučka