Ko so misli sveže,
kipnejo kot kruh.
Občutim jih s spoštovanjem.
Potem jih malo premesim,
dodam odločilne podobe vetrov,
počakam na pravi trenutek,
z ostrino na koncu jih nemo označim
in s sladkim nadevom položim v peč.
Včasih je prav izjemen. S ponosom ga režem.
Se pa zgodi, da kaj ni bilo prav.
Ta ne gre iz hiše. Pojem ga kar sam.