SARABANDA ZA DVA GENIJA

SARABANDA ZA DVA GENIJA
se spomniš časov
ko sva brala Dostojevskega in
Čehova
pobožno
sva menjavala svoja prozna dela
na poceni porumenelem papirju
in preživljala dneve v knjižnicah
ko sva za prgišče drobiža
pisala diplomske naloge študentkam
da bi si pridobila kanček ljubezni

živela sva
nekako odtujena od ostalih ljudi
v svojem morbidnem svetu
v nekakšnem svetobolju
z redkimi tančicami svetlobe vestalk
za na pol priprtimi roloji
z vzvišenim poslanstvom

ure in ure sva posedala v najinem lokalu
kazalci so se topili pod najinimi besedami
ko sva opazovala skozi rosna stekla kaplje ljudi
in sanjarila o ženskah
o tisti pravi

poslušala sva Mozarta
in Wagnerja
ob svečanih trenutkih
Šostakoviča

malikoval si me po božje
imel si me za nekakšnega genija
temačnih stolpov

nekoč si padel v mojo sliko
z vranom
videl sem te kako si jokal

prihajale so
in najin svet se je rušil
nisi mi več prinašal spise v branje
na poceni porumenelem papirju
tvoj nasmeh je bil vse bolj zajedljiv
in nastop vse bolj ohol

odhajala sva iz bojev kot poraženca
kot dva tepca z belimi zastavami
niso opazile najinega genija
dvignile so roloje
najinih posvečenih prostorov
in svetloba naju je ubila

kot krpi sva se vlekla
po deževnih ulicah
med ljudmi s povešenimi obrazi
včasih sva posedla
a le za trenutek
nisva več videla oblakov
ne limbov ne kumulusov
ne pometanja jesenskega listja
nisva si več delila zadnje konzerve s tuno
in nisva več častila Baudelairejevega
Tujca