Vsa bitja tega sveta že ob prvem pogledu na ta planet zaživimo nesvobodno. Znajdemo se med ljudmi, ki si nas želijo ali pač ne.
Z nami lahko ravnajo kakor se jim zazdi.
Lahko smo težko pričakovan sadež, ki ga ni še nihče poskusil in je zanj posebej pripravljena košarica polna belih, še nedotaknjenih čipk,
na katerih bi naše telo počivalo, ležalo brezskrbno med mnogimi drugimi. Morebiti bi ti ljudje ta sadež vsak dan nežno prijeli v roke, ga
gladili in občudovali. Morebiti bi vse svoje najlepše trenutke podarili temu, da bi lahko spremljali čas njegovega zorenja, hkrati pa jim bo
nekje daleč šepetal tih glas strahu, kateri jih mora poučiti o trenutku, ko ga bo potrebno spustiti iz rok, da bodo lahko dozorele tudi njegove peške.
Lahko pa smo le stara srajca, na kateri manjkajo trije gumbi in leži v zaprašenem kotu sobe. Vsakdo stopa mimo nas, se niti ne ozre
in nam nikdar ne nakloni vsaj tistega enega pogleda, ki prebudi hladno srce, prebudi dušo in nam prikaže lesket, ki ostane v nas, za zmeraj.
Lahko smo nova srajca, a še vedno razcapana, kot bi gledal stare ponošene škornje, pri katerih se ne da razpoznati za kakšen spol so bili
sprva ustvarjeni. Lahko smo sami, tam, kjer ni besed, kjer ni sreče, a še vseeno obstaja upanje. V nas se kljub vsemu prebuja želja po nekaj več,
čeprav si tistega nekaj več sploh ne znamo predstavljati – je to morda predmet, ki ga vzameš v roke in ta iz tebe izsrka ves bol in vsaki solzici
pridane žličko veselja?
Lahko pa smo tako močni, da že ob prvem vdihu tega svežega zraka, zapolnimo naša pljuča z nami in le z nami. V naša življenja naj stopajo
ljudje dobrih namenov. Ljudje, ki bi nas nežno vzeli v roke, nas gladili po licih in spremljali vsak naš vdih in izdih. Želimo si takšnih, ki bi morda
tudi v stari srajci našli vsaj žepek, katerega notranjost še vedno žari v vsej svoji barvi in čaka. Želimo si ljudi, katerih lesket v očeh prebuja
naše srce, ki se sčasoma odklene in podari ljubezen.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
