Poletni topli dež,
ki zlepi pramen las v okvir obraza
in kretnja z roko,
ko umakne ga še dežja sraga,
pobeg v drug svet z belo ozko cesto,
priprta vrata so na vzvalovalo žitno polje,
ko skrijeta se med kozolce mokre stare,
parfum so sveže posušene trave
in luč zastrta sonce ko zahaja,
na robu praznega sveta, na pragu raja,
ko ptice pod večer se umirijo,
in mrak kot žamet vse pokrije
in nežnost poje melodijo,
poletni dež sledi zakrije.
Ko prvi žarki dvigajo meglice
in vse budi se, tiho vstaja,
njegov objem jo greje v mrzlem jutru,
kotički ust v nasmehu - sanje so črtalo -
na koži dežja sled, poljuba,
umito je nebo kot ogledalo.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
