Stane

Stane

Živel v jami okostnjak je Stane,
najraje je žvečil stare podgane,
čeprav prebavljal je bolj slabo,
saj brez želodca to je težko.
Včasih privoščil si je za sladico,
kakšno plesnivo človeško ledvico,
ali pa morda pljučni carpaccio,
če res se počutil kot pravi je mačo.

Nekoč pa v jamo zašel je gospod,
obilen, zgubljen, sredi noči,
ne ravno obilen, debel kot sod,
zagleda ga Stane se mu slina cedi.

Tolikô dobrot videl že ni,
odkar mu vaščani iz sosednje vasi,
nazadnje iz strahu poslali so v dar,
pitano tele in purmanov par,
češ naj le na miru, prosim pusti,
njihove hčere in male ž'vali.
Saj ne da se Stane kdaj v lov je podal,
bil je bolj len, rajši v jami je spal.

Tokrat pa res obotavljal se ni,
skočil je hitro po bridko rezilo,
ko videl je da bajsu ven se mudi,
saj izgledal je res okusno živilo.

Ko je zrezke naredil, je videl da bo,
res ena slastna pojedina to,
saj dobrot bilo res je obilo,
z vseh se lepo je mastno cedilo.
Zagrizel je Stane vesel v te dobrote,
povsem brez olike in brez sramote,
se mast cedi čez njegove kosti,
v temi sred' jame res važno to ni.

Najedel tako se je, da komaj je hodil,
komaj po svoji jami je blodil,
nakar ga je nekaj pri srcu uščenilo,
kaj to bilo bi, se mu ni posvetilo,
zgrudil se in obležal ubogi je Stane,
kdo mislil bi si da okostnjaka infarkt lohk' zadane.