Oda

Oda rigu

Kdor ne riga ni junak,
rigati ne zna prav vsak,
sploh močno ne, da smrdi,
taki niso rigi vsi!
Kdor misli drugače, naj vam povem,
kaj jaz o pravem riganju vem.

Poznal sem dedca iz sosednje vasi,
vsak večer v oštariji sedi,
naroči si klobaso in zeljnato glavo,
ne kakšno vloženo, ampak tako tapravo.
Nato za poplaknit še pir ali dva,
Vse to na hitro res hitro shlasta.
Usede se, da se poleži,
nato pa na plano neurje spusti...

Rigne nasilno, zatrese se klop,
najraje bi vsak se skril za okop,
trese se okno, ihtijo ljudje,
kdor sedi v bližini, o njemu gorje!
Smrad tak zaveje da rože uvenijo,
kelnarci se kolena šibijo,
letijo koščki zelja in klobase,
le upa gostilničar na boljše čase.
Ko le nekako se vse umiri,
na plano še kakšen prdec spusti,
Masten in glasen smrdi tud' za tri,
a z rigom njegovim primerjat' ga ni.

Taka resnica je o rigu mogote,
zato naj nihče si ne dela sramote,
s tem da se hvali, češ rigat da zna,
dokler ni doživel tazga pekla,
kot jaz sem doživel ga tisti večer,
ko šel sem s tem dedcem v oštarijo na pir.