Gorje

Kot da z mečem brusila bi srce,
vneto iskala bi zle duhove,
žagala kosti njegove,
svoje.

Kakor, da vklenjena bila bi v mraku,
kljun črne vrane ne krožil bi v zraku.
Skljuval bi ramo mi,
poiskal grenko kri
žejno srkal jo iz rane,
se ne zmenil zame.

Nevidno, a stopil je predme,
neznosen vonj okrušenega že biča,
ki spretno kuje,
pušča sledi mi,
čakajoč na živega mrliča.

Temačna danes je senca moja,
temačen je utrip.
Črna piše hladne misli,
strupen je moj dotik.

Sedim stoje in
pišem pismo,
jočem nezveste te solzé
na dlan položim ti sadiko,
ki imenuje se Gorje.