Nema prošnja dlani

Nema prošnja dlani


Obrnjene so k tebi,
obrnjene so k njim,
obrnjene so k meni,
obrnjene k vsem,
dlani v prošnji nemi.

Razbrazdani relief,
kot usnje trda koža,
žuljev grenkih utrip,
ob nohtih kože rob scefran,
to je tvoja, mami moja, dlan.

Trepetajoč odsvit v temi,
na zidu sence čudne,
dlani v molitvi ali kletvi nemi,
vere ni več v njih,
o matere nas vseh.

Osamljene roke drhtijo,
želijo si le stisk,
pogled ponosen:
'Poglej, to moja mati je.
To njene so dlani.'

Zaman k tebi,
zaman k meni,
zaman k vsem,
v prošnji nemi,
mar res so mater
vseh dlani v prošnji nemi?


Lučka