Pravljica o javni hiši.

PINK SILENCE


Pravljica o javni hiši.

Nekoč je v nekem mestu hiša stala,
kjer se ljubezen je lahko kupila,
prebivala so tam - dekleta zala
in madame, ki posle je vodila.

Mnogo so tja ljubimcev ognjevitih
zvabile vsako noč - luči rdeče,
do rane zore iz kotičkov skritih
so slišali se čutni vzdihi sreče!

Madame je prav hitro bogatela,
tudi dekleta so dobro zaslužila,
in če je kosa hišna dobro žela,
jim je še dobičke lepe razdelila.

Kruti je čas odpihnil dneve sreče,
samevala je v tišini hiša siva,
bilo ni več pred vrati gneče,
brez dela so bila dekleta lahkoživa.

Premišljevala je madame, kaj storiti,
predvsem na hiši krivdo je iskala
in vso je dala temeljito obnoviti,
vse premoženje svoje za obnovo dala.

Še za reklamo je zvito poskrbela,
dala napisati na sleherno vabilo,
da najlepša brez plačila bo ogrela
vsakega stotega in dala mu darilo!

Če nekaj bi občinskih mož odšteli,
je bila ob otvoritvi hiša prazna,
vsi so ekonomski triki spodleteli,
sanacijska bilanca je bila porazna!

Priznala je investicije zgrešene,
da krive so storitve je spoznala,
cipe vse iz lepe hiše obnovljene
tisti dan je v širni svet nagnala.

Iz drugih mest je v hišo pripeljala
res izboren šopek lahkih si deklet,
znova pred vrati gneča je nastala
in vzdihe sreče slišati bilo je spet!

**************************************

Naslednje od tedaj velja pravilo:
iz sleherne propadajoče ustanove
očistiti je treba, kar je gnilo
in ne tega skriti za fasade nove!


**************************************

Post scriptum:

Da bi bila mi čista moja vest poeta
in kakšen moralist mi kože ne odere,
mladini do vključno šestnajstega leta
PREPOVEDUJEM, da pravljico prebere!


Vasja Belšak

Mojca, Hvala za burno in veliko pohvalo!