Šla bi.
Šla bi in se ne ozrla nazaj.
Iščem popolno pot, ki me bo vodila do tja.
Hodim in tavam.
Zdi se, da sem sama samcata.
Zdi se, da me nihče ne pozna več.
Morda sem med zombiji,
ki me poželjivo gledajo
in si neutrudno želijo priti do mojih kosti.
Morda so to le sanje,
nočna mora
in potrebujem ključ,
da jih zapustim.
Počutim se utrujeno,
a vseeno dovolj močno.
Hočem in moram.
Zbežala bom iz tega odurnega sveta
in poiskala prijetnejšega, toplejšega.
Poiskala bom takšnega, ki bo le zame.
Mogoče tudi zate. Pridi.
Grem.
Hodim svojo pot in čutim sapico,
ki počasi a vztrajno šiva sol na mojo kožo.
Gledam kako se tik pod nogami ustvarjajo klifi.
Strmi, gladki, mokri, ostri… a vseeno lepi.
Klifi na moji poti.
Od pljuskanja vode me ohlajajo morske kapljice,
Ki se spreminjajo v dlan in me vabijo…
Čas je.
Grem.