ROŽA METAMORFOZE - 6. cvet spozanja: odpreti okno v svet

ROŽA METAMORFOZE - 6. cvet spozanja: odpreti okno v svet


MEFI:
Ali še vedno ljubiš samo naju?

EGO:
Ko sem bila majhna sem želela imeti še manjšo ribico.
Sanjala sem o njej ponoči in sanjarila podnevi.
Bilo je še mnogo drugih želja, zdaj pa bi želela imeti za vse oceane –
morje drobcenih ljubezni ....

Ribe !
Hčere morske pene –
glas mojega spoznanja naj preplavi vaše duše !
Sem le del vas, ve ste del mene - zato me ne prezrite :
Gledala sem, a vseeno sem bila slepa.
Poslušala sem, a vseeno sem bila gluha.
Mislila sem, da je optična prevara in se čudila
kako lahko švigajo v kristalni vodi okoli mene prividi ...

...Potem so obstali.
Kipi so bili oni, kip sem bila jaz.
Bilo je smešno - kakor, da bi mirovali, čeprav nas je tok nesel naprej.
Čutila sem, da smo preskočili čas in zaživeli drugačno življenje –
izven biti .... Zdaj vem: obstaja neskončno veliko svetov v sebi.
V enem si Ti, v drugem sem Jaz, v tretjem Ono, tja v brezkraj smo mi Vsi.
Vsi zremo iz svojega in se ne najdemo, čeprav se ljubimo in hkrati sovražimo.
Vse je relativno: na tej in na mnogi strani,
čas je izmišljen tiran ....

.... Svet je velika soba. Toda obstaja še druga soba, katere žive stene ste vi.

ZBOR:
Smo mi.

EGO:
V njej sem dan na dan in se dušim.

ZBOR: Dušiš ?

EGO:
Štiri stene, strop in pod, ki si stoje nekoliko preblizu.
Obupan, da je vse tako tesno, sem se zgrozil.

ZBOR:
Kako bom živel v njej ?!

EGO:
Za mizo sem posadil svojo moško voljo,
delo in načrte razpostrl pred njo in obstrmel.

ZBOR:
Ni jim tesno.

EGO:
Pogrnil sem ležišče za utrujenost,
pripravil kot za jeznoriti spanec,
za lahkomišljeno prebujanje in obstrmel.

ZBOR:
Ni jim tesno.

EGO:
Odprl sem okno
in s prostranih pašnikov,
igrišč in daljnih sanj poklical razkropljeno čredo svojega otroštva.
Prišlo je z lahkimi nogami radostno zarajalo po moji tesni sobi
in spet sem obstrmel.

ZBOR:
Ni mu tesno.

EGO:
In pohitel sem na pot v nedoživeto vse, kar sem kdaj sanjal,
sem tu našel in pripeljal v svojo tesno sobo in obstrmel.

ZBOR:
Ničemur ni tesno.

EGO:
Potem pa mi postalo je tesno od groze:
kako neznatno je življenje !... Dajte mi Luč!

MEFI:
Kaj boš z njo ?

EGO:
Delala mi bo družbo v samoti.
Zdaj odhajam.

DARWIN:
Kdaj se vrneš ?

EGO:
Nekoč zagotovo.

ZBOR:
Vanamonde, Vanamonde, Vanamonde...